Moj prvi zapis

Končno ga imam tudi jaz. Spletni dnevnik!


Rada pišem in sedaj imam priložnost nekaj delčkov iz mojega sveta deliti z vami!

Ne domišljam si, da sem kaj posebnega (ali pa si nekje na skrivaj domišljam prav to in se tega rahlo sramujem:), želim si živeti svoja hrepenenja in svoje poslanstvo, mogoče je tudi pisanje del tega!

Z novim letom sem "rodila" Majnico ( odprla s.p.) in od takrat se mi je življenje odprlo v povsem novi luči. Da sem prišla do tega-na videz ne preveč težkega koraka-sem morala prehoditi precej zahtevno pot. Svet se zadnje čase bliskovito hitro spreminja in v trenutku, ko sem se nehala upirati spremembi in se ji prepustila, so se zadeve začele odvijati kar same od sebe!! Vse je šlo skoraj brez napora, z mojo veliko hvaležnostjo!

Sedaj nimam sodelavcev, nimam nadrejenih, nimam podrejenih;
sama svoj mojster :-)
Imam pa veliko množico novih ljudi, ki me pokličejo, pridejo ali prihajajo k meni! Z vsakim novim človekom pride nov košček sveta, katerega moram pogledati! Pogled ni vedno najlepši, je pa brez izjeme vedno koristen zame.

Danes sem razmišljala, kako se telesu pozna kadar je ljubljeno. Pa ne le od druge osebe, temveč predvsem od samega sebe.
Kadar se ljubiš, takrat skrbiš zase kot za dragoceni biser neprecenljive vrednosti-kar naše telo pravzaprav je. Telo z veliko radostjo vsrka vsako naše ljubečo dejanje.
Kolikokrat se zahvalim svojim nogam, da me nosijo, tečejo, poskakujejo, plešejo, kolesarijo?
In svojim rokam, ki so zmožne ustvarjati vse živo!?
In ostalim delom telesa,brez katerih nič ne bi "štimalo"?!
In predvsem svojemu SRCU, ki neumorno in vztrajno teče, brez predaha dela zame.
Hvala ti moje srce, da si živo in predano meni!