Kako sem preživela koncert Iztoka Mlakarja?!

Vse njegove cd-je imam. Besedila poznam na pamet, melodije mi zvenijo v glavi...
Njegovo glasbo, izražanje, občutenje čutim od znotraj navzven...
Končno mi je uspelo ujeti karte.
Koncerte ima redko, za majhno publiko. v intimnem okolju.
Grad Jable, nocoj. Vroč, soparen večer.
Še grad je puhtel od pregretosti, nič tradicionalnega hladu, debelih sten, grajske svežine.
V podstrešni dvoranici je bilo soparno.
Publike cca 70, mogoče več..
Karte po 40 eur.
Po koncertu obljubljena pogostitev.
Začetek z zamudo, približno 20-25 min.
Vroče.
Pričakovanje. Ti ljubljeno pričakovanje.
Kako mi znaš pokvariti doživljanje!!
Iztok pride, začne, pozorno poslušam, opazujem, opazim...
Vse zelo dobro ispeljano, izgovorjeno, ispiljeno, zapeto, odigrano..
Vrhunska predstava, ki me je znotraj sebe pustila hladno..
Kot da je med izvajalcem in nami nevidni zid, zid ločitve ravno v liniji srca..
Čakam...Čakam...
Da avtor prestopi zid, izstopi iz predstave in samo je, to kar je..Poet, človek..
Ne dočakam.
Nasmeh na mojih ustnicah ugaša.
V njegove oči se ne ujame odblesk iskrice polne lune, ki sveti zunaj.
In refoško post festum je bil nedvomno višek večera.
Na žalost.
Koncert je bil po dobri uri zaključen. Z grenkim priokusom.

Odgovorna sem. Odgovoren sem.

Berem na spletu: "Delavci nismo krivi za krizo."
Jaz osebno v krivdo ne verjamem.
Verjamem v odgovornost.
Toda, če pogledam z drugega zornega kota: Kje smo bili, ko so zapravljali naš denar? Ko so ga razsipali, jemali kredite, kupovali nespametne...drage, nepotrebne reči??
Smo bili tiho, smo opazovali in nič rekli?
Smo dvignili svoj glas nestrinjanja ali samo pohlevno požrli vse kar se je dogajalo - dokler se je dogajalo drugje, drugim, je bilo vse ok...ko pa se je začelo dogajati Nam, smo šele začeli razmišljati.
Smo vedno znova in znova volili ene in iste obraze, vse že ničkolikokrat kompromitirane politike smo zopet postavili na čelo dežele!!??
Seveda je Dovolj.
Dovolj imamo.
Toda, če smo povsem iskreni do sebe, si lahko vsak pri sebi prizna, da nosi delček odgovornosti. Poglejte samo izdatke za vojsko, za falcona, za draga orožja, za vso to kramo, ki je ne moremo jesti, piti, ki nam pri živem bogu popolnoma nič ne koristi, le propada v nekih skladiščih..in ko bo zastarela, jo bodo zamenjali z novo...medtem, ko naša Urgenca poka po šivih. Tam sem bila dva tedna nazaj, niti dihat se ni dalo, klopi in stoli so neudobni za crknit in ko prideš po 3-4 urah na vrsto si tudi sam že v stanju za crknit.
Uf, uf, uf. Sveta jeza me je zagrabila.
Vedno je nekdo drug kriv, nikoli nihče ni kriv....
Vsi skupaj smo tu, kjer smo in skupaj bomo prišli ven iz tega, samo sprejmimo- pa četudi vsak samo pri sebi - ni treba javno - svoj del odgovornosti.

Varnostni ščit-ščit pred seboj

Prideš na ta planet, s tem telesom, ki ti ga posodi mama zemlja, v to življenje, v ta čas...

Nebogljen, nezaščiten, popolnoma prepuščen svojim staršem ali vzgojiteljem.

In starši te kmalu naučijo, da je ta svet nevaren, da obstajajo hudobni ljudje, ki ti lahko škodujejo, te prizadenejo, te ranijo ali poškodujejo. In da se jih moraš čuvat, se jim izogibat, ne zaupat tujcem, neznancem.

Te misli, stavke ti ponavljajo nenehno skozi celo otroštvo in ti začneš verjeti, da je svet nevaren, krut; da so ljudje zli, da so na svetu zato, da te poškodujejo, te okradejo, posilijo ali ubijejo..

Druga stvar, ki jo naredijo starši - tokrat nehote, pa je zapustitev takrat, ko jih želiš imeti ob sebi, ko se počutiš čisto samega, osamljenega, ko jih potrebuješ, ko je svet videti grozljivo velik in tuj in strašljiv...in iz različnih razlogov mali otrok takrat ne dobi čustvene, fizične opore in ostane sam in jokajoč v svojem strahu...in tako začne verjeti, da svet resnično tako funkcionira- kot velik osamljen kraj, kjer ostaneš prizadet, sam in jokajoč prav takrat, ko najbolj potrebuješ nekoga, da te objame, potolaži in ti zagotovi, da bo vse dobro.

Torej 2x te zafrknejo.

Prvič zavestno in drugič nezavedno. In to prav tisti, od katerih pričakuješ največ.

Seveda vse to prineseš s seboj v odraslo dobo.

Vam je poznan stavek:

Nikomur ne zaupaj, samo sebi.

Nihče ti noče nič dobrega, vsi bi ti samo škodovali in te izkoristili, kjer je mogoče.

Ali pa:

Tako sam/a se počutim.

Nikogar ni, ki bi me razumel, mi stal ob strani, ki bi mu/ji bilo mar zame..

In če imamo smolo, vse naše življenje preživimo v takih prepričanih, vzorcih in programih, ki nas še bolj oddaljujejo drug od drugega in še bolj potrjujejo dejstva, dogodke, ki se nam dogajajo.

In tu pridejo na vrsto zaščitniki.

Ljudje, ki nam ponudijo zaščito pred negativnimi ljudmi, negativnimi dogodki..

In ker je strah dovolj velik, izkušnje potrjeno dokazane in želja po biti pozitiven, ali se družiti samo s pozitivnimi ljudmi preveč močna - se vsakršna zaščita zelo dobro prodaja v veri, da nam bo pomagala.

Ampak kako se zaščititi pred življenjem?

In zakaj se zaščititi pred njim?

Je to sploh mogoče?

Zakaj pa smo tu, če svojega življenja ne želimo živet in izkusit polno, vsega, z vsem kar nam prinaša in kar nam odnaša?!

Mar drug človek ni le moj drugi jaz, moja slika in odsev?

Moj učitelj in izkušnja, pa naj bo še tako boleča in trpeča, je le košček v mozaiku mojega zorenja in napredka..Najhujše bolečine, največje trpljenje človeku nudijo iztočnico za največji duhovni napredek..

Lahko pa se seveda vedno odloči tudi drugače- da ostane pri zagrenjenosti, občutku žrtve in nemoči.

Izbira je vedno izbira vsakega od nas individualno.

Torej, ko mi nekdo ponudi zaščito, mu hvaležno rečem: Ne, hvala. Ne potrebujem.

Kajti nič, kar se mi na tem svetu lahko zgodi, me v samem bistvu ne more prizadeti, niti uničiti ali ubiti.

Zato sem popolnoma varna vsak trenutek te moje čudovite poti, ki se ji reče Življenje, ki sem Jaz.

Zakaj pa bi se želela zaščititi pred samo seboj?

Ima to sploh smisel?

Človekova največja zaščita je njegovo iskreno, odprto srce polno sočutja do sebe in do vseh drugih.

zlate kroglice

Biti mama - je nekaj kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Imeti sina - sama ga vzgojiti, vzrediti:), biti sama odgovorna zanj...je nekaj kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Biti tu - ko so težave, ko ga odnaša, ko se išče, ko se odleplja od tebe, ko se postavlja sam zase...je nekaj, kar moraš doživeti, da lahko razumeš.

Biti faca - in mu dovoliti, da gre, da zaživi po svoje, da dela svoje napake, da se uči na svoj način, je treba doživeti in preživeti.

Biti svetovna faca - je pustiti vse, kar si ustvarila, spokati svoje reči in nekaj spominov v par škatel in svoj dom zapustiti sinu, da ga obrne na glavo, pobarva na novo, zamenja nekaj reči, odstrani nekaj reči in začne vzpostavljati nove spomine, v svojem novem gnezdu, na svoj način, s svojo izbranko...vse to dopustiti, da se zgodi, čeprav te boli v srcu, pomeni biti res svetovna faca.

Ko je fant dopolnil tista leta, da je zvečer začel samostojno hoditi ven, s prijatelji, družbo, ki je ne poznaš, se voziti ponoči naokrog, početi vse, kar pač mladi v teh letih počno; je bil prvi močan pljusk, ki je nakazoval, da je za lepilo prišel čas odpustitve.

Mama, sem se morala odločiti, da ga prvič v življenju spustim od sebe.

Takrat mi je uspelo.

Saj sem vedela, da bo še naprej prihajal domov, da ve kje me najde in kje sem vedno zanj, če me potrebuje. Da ga bom zjutraj našla v postelji, da baza ostaja trdna in zacementirana.

Seveda so bili znotraj te baze pogosto pretresi, vetrovi in nevihte..a vreme se je vedno uravnovesilo in umirilo.

Potem, čez leta, ko se fant zaljubi, ko si želi ustvariti svojo bazo in ko tudi jaz želim zaživeti svoje življenje; se baza zamaje, se zgodi potres, ki poruši staro in pusti prostor novemu.

Najinega skupnega doma ni več, ne obstaja več v obliki kot je funkcioniral dolga leta.

Ni več kuhinje, v kateri sem mu pekla slastno dišeče pizze, kuhala njegove priljubljene jedi, imela v predalu vedno vsaj en priboljšek zanj..

Ni več njegove sobe, kamor se je včasih zaprl in skril pred mano.

Ni reda in navad, ki sva jih vzdrževala in so nama dajala nek občutek varnosti in pripadnosti.

Izven najinega doma nisva imela skoraj nikogar, ki bi skrbel za naju, ki bi ga skrbelo za naju (z izjemo moje mame, ki je kmalu umrla in stare mame, ki je tudi pokojna že kar nekaj časa).

Ustvarila sem/sva svoj svet v katerem je dišalo po domači, sveže pripravljeni hrani...po perilu, ki se je vedno sušilo na zraku in vonjalo po svežini...po knjigah in zgodbah, ki sem mu jih brala pred spanjem..po praznovanjih..po obredih in ritualih..po božični večerji in pustnih krofih...po mojem znamenitem šarklju..in po zlatih kroglicah, katere je oboževal v juhi.

Najljubša zakuha mojega sina na juhi so bile zlate kroglice in pazila sem, da so vedno bile na zalogi.

Mnogokrat mi je bilo zelo težko, neverjetno težko in neštetokrat sem si želela, da čimprej odraste, se osamosvoji, odide od doma, se postavi na svoje noge in zaživi.

To se je tudi zgodilo. Kakopak.

Sedaj pogrešam najine skupne trenutke, najin svet, najine oz. njegove finte in tisto povezanost, intimnost nekega doma, bližino človeka, ki ti je najbližji na svetu in vse tiste nepomembne male reči - kot so zlate kroglice v predalu ali zaloga kvasa, da se pizza lahko kadarkoli speče in prisotnost njegovih čevljev zvečer, ki je pomenila, da je doma, da sva doma. Da sva še vedno skupaj, da še vedno imava drug drugega. Da še vedno imava skupni dom.

Sedaj, ko živim s Petrom, jasno vidim koliko lažje bi mi bilo, če bi to bilo mogoče že prej.

Koliko truda, energije, časa in moči sem morala vložiti, da so stvari "laufale", da sem svojemu otroku nudila vsaj približen dom, kot bi ga imel, če bi njegov oče še živel in bi bili družina.

Ko je bil star kakih 5 let mi je nekega dne med vožnjo rekel: "Mami, ti nikoli ne boš mogla "bit" oči, lahko ga pa samo malo zaigraš."

Ja, odigrala sem svojo vloge mame in očija in neizmerno sem hvaležna zanjo.

moj mali avto

Voznica sem že od l.89. Kar dolga doba. Rada sem voznica. Pravijo, da dobra.
Šoferjeva hči. Moj oče je vse življenje vozil avtobus, medkrajevni.
Ker sem bila več ali manj ves ta čas samska, sem sama urejala vse v zvezi z avomobilom.
Ženska v svetu moškega posla. Marsikaj sem se naučila.
In na tehničnem mi niso niti enkrat pogledali skozi prste, nasprotno, parkrat so me vrgli zaradi "malenkosti" - kot npr. ni bilo vode za šipe v rezervoarju in tista šprica za šipe pač ni delala. Ali pa - ni delal desni brisalec..:-)
Hvala bogu, vsa ta leta nisem bila soudeležena v kaki resni nesreči. Naj je tako še naprej.
Kar pa opažam na cesti zadnja leta, se mi pa zdi višek egotripa.
Silno se je povečalo število terencev, velikih enoprostorcev..skratka velikih, močnih in hitrih avtomobilov - in to v ljubljani.
Skladno s tem se je rapidno povečala nepotrpežljivost takih voznikov in njihova netoleranca do manjših, počasnješih avtočkov na cesti.
Jaz že ves čas vozim male avtomobile, rabljene, (največ 1,2)..citroen visa, katrca, stoenka, citroen ax, škoda favorit-ta je najmanj trajala, citroen saxo, twingo in sedaj chevrolet aveo.
Ko se na avtocesti spraviš prehitevat s takim malim kebrčkom, ponavadi takoj dobiš za rit velik, hiter avto, ki ti začne žmigat z lučmi.
In kar je še bolj zanimivo: na Ac Zg-Split - v polni sezoni, ko so tam praktično sami tujci - se ti to isto zgodi..in ali veste katere narodnosti je šofer? Skoraj brez izjeme - slovenske!
Druga zanimiva reč je, da, če ti slučajno uspe prehiteti kak velik avto, ti le-ta hitro da kajlo in te zelo očitno prehiti nazaj.
Merjenje moči povsod, na mestnih cestah, parkiriščih, avtocestah..
Kot petelini, kot otroci-moj ata ima pa boljši avto kot tvoj..
Moj ego je pa večji kot tvoj :-)

Refleksija

Zadnje čase se mi dogaja nekaj nenavadnega..
včasih, za trenutek samo, v ogledalu, v odsevu okna, mimogrede, ko grem mimo nečesa ogledalastega...
in ulovim svojo sliko, svojo podobo, svoj izraz...
je le-ta popolna kopija izraza, podobe, slike obraza moje mame...
Za občutek gre, za občutenje tega, kar mi je mamin obraz, izraz sporočal...
In ta občutek sedaj izražam jaz.
Popolnoma isti.
Gre za sekundo ali dve.

Moja mama je bila čudovit človek, lepa ženska in precej nesrečna oseba...
Iskala je svojo ljubezen, svojo srečo..
Zakon z mojim očetom jo je onesrečil.
In vse svoje življenje ni našla ljubečega partnerja.
Umrla zelo mlada, 52.

Nekako usput sem zraven nje rastla in odraščala jaz.
Njen prvi otrok.
Nevidna in tiha, nezahtevna, da ne bi še dodatno obremenjevala njenega življenja in večala njenih težav.
Šele več let po njeni smrti sem ugotovila, da sem jezna nanjo; jezna, ker me v določenih trenutkih otroštva ni zaščitila..in da ji tega nisem odpustila..
Več let sem se trudila odpustiti ji.
Sedaj sem v fazi, ko se vidim v njej, ko prepoznam vse svoje bolečine kot njene, ko se vsega tega preteklega intenzivno rešujem in odrešujem.
Pokopavam preteklost z veliko lopato.

In v ta grob mečem tudi dele sebe, ki so odmrli ali ki odmirajo.
In ti trenutki, ko ujamem mamo v sebi in sebe v mami, mi zelo jasno sporočajo; dokončaj, kar je za dokončati in se potem nikdar več ne ozri nazaj.
Kajti želim dočakati najmanj 93 let.
To je to.

Poletna noč

Danes poslušam star cd Marjane Deržaj, med vožnjo, malo daljšo vožnjo.
Sonce prijetno greje skozi prednje steklo. Avto lepo teče. Promet zmeren, na avtocesti..
Zaslišim - Poletna noč... bila je najin dom..
Čudovita interpretacija Marjane, kar purjo kolt dobim:)
Ponese me med spomine, mojih ljubezenskih doživetij.
Vprašam se: Ali je kje kak moški s katerim bi si želela znova doživeti Poletno noč?
Brskam po spominu.
Nikogar ne najdem.
Vsa moja razmerja so dokončana, odpuščena...nobenega hrepenenja, nobene želje po komerkoli.

Vendar pa me prešine spomin na ljubezen, ki je bila prekinjena na silo.
Prekinjena s smrtjo, brez slovesa, brez besed, pojasnila.
Vprašam se: Kako bi preživela najino zadnjo skupno noč, če bi vedela, da je zadnja?
Vsak najin trenutek, vsako minuto bi želela doživeti zavestno in v vsej popolnosti..
Držala bi ga za roke, ga gledala v oči, mu povedala vse nikoli izrečene besede, se mu opravičila za vsako moje neprijazno ali nezrelo dejanje, nežno božala njegov obraz, občutila toploto, bližino..poslušala njegove besede, bitje njegovega srca..

Obžalovanje= nesmisel.
Izkušnja.
Cenim odnos v katerem sem sedaj, moškega s katerim sem in najine skupne trenutke.
Poletna noč se zgodi vsako poletje znova.
Pa tudi zima ni izjema:)