As we start the New Year,
Let's get down on our knees,
To thank God we are on our feet.
-Irish Blessing/Toast
petek, 31. december 2010
torek, 23. november 2010
ponedeljek, 15. november 2010
Camino - predstavitev ob slikcah
V soboto 20.11. bova s Petrom v Vdc-ju Sonček v Šiški (Trg Komandanta Staneta 5),
imela predavanje in deljenje vtisov z najinega letošnjega Camina.
Ob 10.00.
Vesela bom vašega obiska!
torek, 19. oktober 2010
Camino v sliki
"Pamplona je nora", sem zapisala v svoj popotniški dnevnik; kajti čez njo sva šla ravno na dan, ko imajo tisti famozni praznik, ko spustijo bike po ulicah in pred njimi tečejo pogumni fantje.
Praktično vsi so bili oblečeni v belo-rdečo nošo, in rajali, peli, plesali, se veselili po ulicah mesta in je bil prehod kar naporen.
nedelja, 17. oktober 2010
združeni v ljubezni
v torek sem bila na koncertu Leonarda Cohena. v novih ljubljanskih stožicah;)
zanj sem prvič slišala 27 let nazaj in že takrat, čeprav sem bila stara 19 let, sem njegovo glasbo začutila globoko v srcu. slišala sem ga s srcem.
njegova glasba in teksti je že vseskozi znana kot zelo čustvena, melanholična in žalostna.
jaz ga nisem tako slišala. zame je vedno bil globoko čuteč in iskren poet.
76 let ima. na svetovni turneji je že od l.2008, končuje pa jo letos decembra.
10 let svojega življenja je preživel v budističnem samostanu, njegova menedžerka, kateri je popolnoma zaupal, pa mu je med tem časom oklestila račun in ga prisilila, da se je na starost moral spet podati na koncertne odre.
eden od redkih glasbenikov, na katerega koncert sem si zelo želela, pa ni bilo možnosti.
spomladi sem izvedela, da prihaja tudi v ljubljano, mojemu veselju ni bilo konca:)
kako opisati glasbo?
zapreš oči in se prepustiš.
Leonard je preprost, pristen..njegova glasba, poezija ne potrebuje kakih posebnih predstav oz. performansev.. zadošča njegov glas in izraz..
in srce se je začelo počasi odpirati...
in se polniti s toplino ljubezni..
in ko se je koncert končal, je bilo moje srce odprto in polno ljubezni.
http://www.youtube.com/watch?v=YrLk4vdY28Q
zanj sem prvič slišala 27 let nazaj in že takrat, čeprav sem bila stara 19 let, sem njegovo glasbo začutila globoko v srcu. slišala sem ga s srcem.
njegova glasba in teksti je že vseskozi znana kot zelo čustvena, melanholična in žalostna.
jaz ga nisem tako slišala. zame je vedno bil globoko čuteč in iskren poet.
76 let ima. na svetovni turneji je že od l.2008, končuje pa jo letos decembra.
10 let svojega življenja je preživel v budističnem samostanu, njegova menedžerka, kateri je popolnoma zaupal, pa mu je med tem časom oklestila račun in ga prisilila, da se je na starost moral spet podati na koncertne odre.
eden od redkih glasbenikov, na katerega koncert sem si zelo želela, pa ni bilo možnosti.
spomladi sem izvedela, da prihaja tudi v ljubljano, mojemu veselju ni bilo konca:)
kako opisati glasbo?
zapreš oči in se prepustiš.
Leonard je preprost, pristen..njegova glasba, poezija ne potrebuje kakih posebnih predstav oz. performansev.. zadošča njegov glas in izraz..
in srce se je začelo počasi odpirati...
in se polniti s toplino ljubezni..
in ko se je koncert končal, je bilo moje srce odprto in polno ljubezni.
http://www.youtube.com/watch?v=YrLk4vdY28Q
torek, 12. oktober 2010
Camino v sliki
Skoraj 3/4 poti so bila žitna polja, različnih vrst žita..obenem je pa smešno to, da v trgovini ni praktično nobene izbire kruha, večinoma prodajajo trde francoske štruce..kaj šele pri sendvičih, niti enkrat se ni zgodil sendvič, ki ne bi bil iz francoske štruce..živ obup:)
ponedeljek, 11. oktober 2010
camino v sliki
tudi s konjem se lahko "prehodi" Camino..v preteklosti je bil to kar precej pogost način, sedaj bolj redko, midva sva srečala le tole žensko, z dvema konjema..
petek, 8. oktober 2010
četrtek, 7. oktober 2010
torek, 21. september 2010
čiščenje
Kaj dela voda?
Gradi nas, ohranja nas pri življenju, prav tako vse rastline in živali...
Čisti nas.
Naša telesa, od zunaj in znotraj. Naša oblačila, hrano, naše domove, naše avtomobile...
Neprecenljiva je in nenadomestljiva.
Zadnji vikend je prišla v vlogi čistilca.
Zlivala se je z neba in jaz, ki živim v krasnem kletnem stanovanju, sem se zahvaljevala neskončnemu, da ni nobene reke v bližini, kajti poplavilo in odneslo bi mi vse kar imam.
Kaj je torej prišla čistit vsa ta voda?
Kaj je potrebno spustiti, da gre, da voda odnese, da se splavi??
Če se za trenutek spustim vase in pogledam kaj je potrebno čiščenja, potem iskreno povedano, to tudi najdem.
Moje strahove, omejenosti, navezanosti, odvisnosti..
Jaz sem.. jaz imam..jaz želim..jaz vem..
Moj egotrip:)
Sem se temu pripravljena odreči?
Si upam spustiti zgoraj navedene strahove, omejenosti, navezanosti, odvisnosti??
Bom brez tega gola?
Izpostavljena?
Ranljiva?
Odgovorna sebi?!
Bom brez tega končno lahko svobodna?
Me je ta voda prišla opozorit, da je čiščenje nujno potrebno?
Gradi nas, ohranja nas pri življenju, prav tako vse rastline in živali...
Čisti nas.
Naša telesa, od zunaj in znotraj. Naša oblačila, hrano, naše domove, naše avtomobile...
Neprecenljiva je in nenadomestljiva.
Zadnji vikend je prišla v vlogi čistilca.
Zlivala se je z neba in jaz, ki živim v krasnem kletnem stanovanju, sem se zahvaljevala neskončnemu, da ni nobene reke v bližini, kajti poplavilo in odneslo bi mi vse kar imam.
Kaj je torej prišla čistit vsa ta voda?
Kaj je potrebno spustiti, da gre, da voda odnese, da se splavi??
Če se za trenutek spustim vase in pogledam kaj je potrebno čiščenja, potem iskreno povedano, to tudi najdem.
Moje strahove, omejenosti, navezanosti, odvisnosti..
Jaz sem.. jaz imam..jaz želim..jaz vem..
Moj egotrip:)
Sem se temu pripravljena odreči?
Si upam spustiti zgoraj navedene strahove, omejenosti, navezanosti, odvisnosti??
Bom brez tega gola?
Izpostavljena?
Ranljiva?
Odgovorna sebi?!
Bom brez tega končno lahko svobodna?
Me je ta voda prišla opozorit, da je čiščenje nujno potrebno?
sreda, 1. september 2010
tale se mi pa res dopade...
On this day of your life, dear friend, I believe God wants you to know
......that no one does anything they do not want to do.
You always have a reason--and usually, a pretty good one--for doing what you are doing and choosing what you are choosing.
Be careful not to convince yourself that you are doing something against your will. Such a thing is impossible.
Therefore, be honest with yourself as to why you are choosing to do a particular thing.
Then, do it gladly, knowing that you are always getting to do what you want.
The statement "I have no choice" is a lie.
You can choose.
You simply do not prefer the alternatives available to you, for whatever reason.
So you select the outcome that you most prefer.
Isn't that power?
Love, Your Friend....
......that no one does anything they do not want to do.
You always have a reason--and usually, a pretty good one--for doing what you are doing and choosing what you are choosing.
Be careful not to convince yourself that you are doing something against your will. Such a thing is impossible.
Therefore, be honest with yourself as to why you are choosing to do a particular thing.
Then, do it gladly, knowing that you are always getting to do what you want.
The statement "I have no choice" is a lie.
You can choose.
You simply do not prefer the alternatives available to you, for whatever reason.
So you select the outcome that you most prefer.
Isn't that power?
Love, Your Friend....
ponedeljek, 30. avgust 2010
učinki Camina
ko sem se vrnila iz Španije (po petih tednih in pol), me je nemudoma na kuhinjski mizi pozdravil zajeten kupček položnic, opominov, računov.... :)
ha.. sem si rekla..so rekli, da se življenje po Caminu vsakomur spremeni..ampak nič se ni spremenilo:)
položnice so pridno čakale, da jih plačam..takojšnja sprememba je bila le v tem, da se nisem prav veliko sekirala zaradi tega..sem si rekla:
draga moja, če si prehodila tistih 800 km v tistem vročem soncu, s tistim težkim ruzakom na hrbtu..boš pa tele položnice ja tudi plačala..
kajti veste, kadar ima človek s.p. in gre na dopust, ali zboli..ni dinarčkov..nobena, še tako minimalna plača ga ne čaka, ko pride nazaj ali ko se pozdravi..ampak mora plačati še prispevke, pa najemnino in stroške za poslovni prostor itd..
ahh, tako torej.
kaj pa bo potem drugače? sem razmišljala.
in dognala, da pravzaprav nič.
in ugotovila, da bo edina sprememba v mojem spremenjenem gledanju na stvari okoli mene in stvari v meni..
danes zjutraj, ko sem se peljala z Zaplane proti Ljubljani, sem opazila:
-meglice nad gozdovi in kako lepo so se prelivale: bele, pahljačaste nad temno zeleno barvo svežih gozdov
-opazila sem drobne dežne kapljice, ki so občasno padale na sprednjo šipo avtomobila
-opazila sem ljudi, ki so zjutraj vsak v svojem ritmu hiteli novemu tednu naproti
-opazila, da je zunaj sveže, hladno in da me to čisto nič ne moti
in da me ne motijo meglice, niti dejstvo, da se poletje končuje, niti dejstvo, da se vikend končuje in moram spet v civilizacijo iz tistega miru in narave na Zaplani
aha, sem si rekla, torej se zares spreminjam
in hvaležna sem bila za vse, kar je bilo. in sem še.
sreda, 25. avgust 2010
enostavne reči
...dan na Caminu je potekal nekako takole:
vstajali smo zelo zgodaj-ob petih, tako da sva bila pol šestih ali vsaj šestih že na poti.
jutra v Španiji so precej hladna in temna, tako da brez baterije ni šlo..kajti treba je slediti oznakam za pot-rumenim puščicam ali Jakobovi školjki (ki je simbol Camina).
pot je zelo dobro označena in niti enkrat se nisva izgubila, biti pa je res treba pozoren na vseh odcepih in križiščih, kajti vsaka nepotrebna hoja človeku odvzame čas in energijo, ki jo potrebuje za pot.
zjutraj se je dalo največ prehoditi, zaradi hladu in ker je bil človek še spočit, tudi nahrbtnik se mi je zdel zjutraj najlažji..tekom dneva pa je postajal vse težji in težji..
približno ob sedmih, pol osmih sva postala že kar precej lačna in sva iskala barček z zajtrkom..če na poti ni bilo nobenega naselja, sva ponavadi prejšnji dan kupila nekaj za zajtrk..kajti prazna vreča ne more hoditi po Caminu:) sva se hecala:)
pojesti ne moreš veliko, kajti potem težko hodiš, moraš pa večkrat dnevno kaj malega prigrizniti.
do devetih sva ponavadi prehodila kar polovico dnevne ture..potem pa je bliskovito hitro postalo vroče in ostalo polovico do nekako dveh, treh..
vsaka hoja po 14.00 uri je bila izjemno naporna, še posebej na področjih brez sence.
zavetišča za romarje (albergi) so precej na gosto postavljena in najboljši čas dneva je bil, ko si je človek lahko sezul pohodne čevlje, odvrgel prašno, preznojeno obleko in stopil pod tuš..tudi kadar je tekla hladna voda, me ni prav dosti motilo, kajti pregreto in utrujeno telo je to precej poživilo..
po tušu je bilo treba oprati cunje, ki so se umazale tisti dan - na roke, vedno v mrzli vodi, večinoma brez lavorja - na zato posebej postavljenih umivalnikih. kajti perilo se je moralo do večera posušiti, da si ga še pred spanjem spakiral v nahrbtnik ali pripravil za naslednje jutro..
zaradi velike vročine in majhne vlage v zraku, so se cunje skoraj vedno posušile..
potem smo se kar vsi zvalili na postelje, večinoma so bili povsod pogradi..(spalna vreča je bil obvezen del prtljage) in odspali kako uro, dve, se odpočili..
tam nekje ob šestih popoldne je bil čas, ko se je začelo razmišljati kaj bomo jedli toplega..v albergih so bile večinoma kuhinje in če se ti je dalo iti v trgovino in čakati, da prideš na vrsto za štedilnikom..si najceneje prišel skozi ..
v nekaterih (privat) albergih so pripravljali večerjo - menu varianta..in te večerje so bile definitivno najboljša hrana, kar sva je jedla na Caminu.
Drugače pa barčki, gostilne, restavracije, kjer so imeli romarski menu (običajna cena 10 eur), kjer se je dalo kar najesti in skoraj vedno je bila v ceno vključena kar cela (7dcl) steklenica njihovega vina -"vino tinto"..ki sva jo mogoče samo parkrat spraznila do konca, pa nikdar nisem čutila nobene posledice v glavi ali kje drugje::)
čas za ogled vasi, mesta, znamenitosti je bil ponavadi ta čas - po večerji..
albergi so se zapirali ob desetih zvečer - dobesedno - in če si zamudil to uro, si ostal zunaj, tu pa ni bilo trte mrte:) in obenem se je ob desetih ugasnila luč (ki je večinoma niti nismo prižigali, ker je bil ob desetih zvečer zunaj še dan)
čas za spanje, kajti romar mora zgodaj na pot in zjutraj do pol devetih je moral biti albergo prazen.
Spanje je zgodba zase..posebej v sobah, kjer je bilo več deset postelj ali celo 150 recimo..
smrčanje..obračanje..škripanje postelj..razne vonjave..kajti okna so ponavadi zaprli tisti, ki so spali poleg njih..vročina...in čepki za ušesa kot obvezen pripomoček..
noči so minile tako hitro, da sem se zjutraj ponavadi vprašala:sem sploh kaj spala nocoj?
in utrujen, neprespan človek težko hodi po 8-10 ur dnevno v pogojih, ki niso optimalni..
torej, enostavne reči: hoja. skrb za telo. počitek. hranjenje. sprostitev. pranje perila...
sreda, 18. avgust 2010
nevesta in jaz
včeraj sem masirala lepo, mlajšo žensko, ki se to soboto poroči.
prišla je na masažo stopal in hrbta, da malce zmanjša napetosti in male skrbi pred poroko.
ampak v resnici je žarela od energije in pričakovanja..in njena ljubezen je sevala navzven, da jo je bilo čutiti skoraj fizično.
nekako skoraj počaščeno sem se počutila pri tem, kot da sem tudi sama vsaj malce postala del tega predporočnega vzdušja, ali pa vsaj pripomogla, da bo mozaik popolnejši..
ogromno stvari sem v življenju doživela, le poročila se (še:) nisem..
in tega občutka, ko začenjaš novo življenje, z ljubljenim moškim, ki ga zaznamuješ še z obredom in prisotnostjo drugih ljudi - nisem doživela..
prav tako ne vseh sladkih načrtovanj poroke, fantaziranja okrog obleke in vseh tistih malenkosti, ki nevesto naredijo čarobno in najlepšo..ko se princesa spremeni v kraljico...
saj to se mi zdi nevestin dan..nevesta je nedvomno glavna ta dan..no, brez ženina seveda ne gre, ampak vse oči so uprte v lepoto neveste, v princeso, ki se naj zaveda svoje moči, izjemnosti in ki naj se magično spremeni v kraljico dneva in v kraljico svojega življenja..
pravijo; vsega v življenju ne moreš imeti..no saj vsega tudi ne želim imeti, ampak to izkušnjo sem si pa želela..
in kdo ve, saj nikoli ni prepozno , kajne:)
prišla je na masažo stopal in hrbta, da malce zmanjša napetosti in male skrbi pred poroko.
ampak v resnici je žarela od energije in pričakovanja..in njena ljubezen je sevala navzven, da jo je bilo čutiti skoraj fizično.
nekako skoraj počaščeno sem se počutila pri tem, kot da sem tudi sama vsaj malce postala del tega predporočnega vzdušja, ali pa vsaj pripomogla, da bo mozaik popolnejši..
ogromno stvari sem v življenju doživela, le poročila se (še:) nisem..
in tega občutka, ko začenjaš novo življenje, z ljubljenim moškim, ki ga zaznamuješ še z obredom in prisotnostjo drugih ljudi - nisem doživela..
prav tako ne vseh sladkih načrtovanj poroke, fantaziranja okrog obleke in vseh tistih malenkosti, ki nevesto naredijo čarobno in najlepšo..ko se princesa spremeni v kraljico...
saj to se mi zdi nevestin dan..nevesta je nedvomno glavna ta dan..no, brez ženina seveda ne gre, ampak vse oči so uprte v lepoto neveste, v princeso, ki se naj zaveda svoje moči, izjemnosti in ki naj se magično spremeni v kraljico dneva in v kraljico svojega življenja..
pravijo; vsega v življenju ne moreš imeti..no saj vsega tudi ne želim imeti, ampak to izkušnjo sem si pa želela..
in kdo ve, saj nikoli ni prepozno , kajne:)
sreda, 11. avgust 2010
prihod domov (Camino)
Pred sončnim vzhodom 20.7.2010
včeraj sva se s Petrom vrnila iz Španije, iz Camina, iz pohoda dolgega 33 oz.34 dni.
dolgega 800 km.
od sobote zvečer do torka zjutraj, sva bila v Madridu, v hostlu.
jaz sem ves čas ležala, z otečeno levo polovico obraza.
biti v Madridu, pa nič od Madrida - le hrup zunaj, neznosna vročina, smrad..
zadnji dan Camina me je začel rahlo boleti zob in nastal je majčken granolomček.
ker v Španiji skoraj nihče ne zna nič angleško, (niti dohtarji menda:), sem potrpela do doma.
nocoj sem prvič po dolgem času spala v svoji postelji, sama v sobi, s svežo posteljnino in tišino zunaj.
wc je bil na voljo samo meni, tuš tudi, kuhinja tudi in dnevna soba tudi.
ne morete si predstavljati kakšno razkošje je - imeti svojo posteljo, svojo sobo, svojo kopalnico itd..in svojo zasebnost.
ko sem prišla domov sem postavila "ruzak" na hodnik in ga kar nekaj časa nisem mogla odpreti, sprazniti..
več kot mesec dni je bilo vse moje življenje povezano s tem ruzakom, odvisna sem bila od njega in vse osnovne reči so bile v njem...in za vsako stvar sem vedela, da jo imam, kje jo imam in koliko je približno težka:)
predzadnji dan sva hodila 38 km, ker sva želela priti do cilja še isti dan, pa nama ni uspelo (na srečo:) in tistih hlač oblečenih ta dan še nisem utegnila oprati.
bile so pa svinjsko prašne in umazane, majčka je tudi še imela vonj dneva v sebi.
in ko sem končno razmontirala ta ruzak, našla tudi te hlače in majčko, mi je pri srcu postalo kar hudo, kajti spomnila sem se vseh prehojenih kilometrov, vseh naporov,občutkov in te moje velike želje, da doseževa cilj še isti dan..
vsa tista energija je bila še vedno tam, v mojih umazanih cunjah..
in v vseh ostalih tudi, ki sem jih vsak dan prala na roke, v mrzli vodi..
tudi v flaški, v kateri sva si pripravljala vitaminske in magnezijeve napitke..
kje vse je bila že ta flaška in s seboj sem jo nosila skoraj ves Camino!!
vsaka stvar v ruzaku je imela svoj čustveni naboj.
oči so se mi orosile, ko sem jemala stvari ven..
pazljivo, vsako stvar sem pogledala, ji dala mesto, pozornost in ničesar nisem zavrgla (to sem storila že med potjo) niti flaške ne:)
za prati ni bilo veliko,tistih nekaj cunjic, spalna vreča, vetrovka..
vtisov, spominov, izkušenj je še toliko, da ne vem kam z njimi..
počasi se bo trebalo to sprocesirati in smiselno postaviti v moje življenje..
kajti Camino je izkušnja, ki človeka pretrese do samih temeljev.
v nadaljevanju bom počasi te vtise objavljala tudi na tem blogu..
s Petrom bova pripravila skupno predstavitev za vse znance in vse ki naju že zdaj sprašujejo: Kako je bilo??
četrtek, 1. julij 2010
Camino - teža "ruzaka"
danes sem prvič, vse kar bom nosila dober mesec s seboj, zložila v ruzak, čigar teža je bila začuda samo 10,5 kg, (brez vode).
teža samega ruzaka pa je kar 1,8 kg.
torej nisem pretiravala pri prtljagi.
za pot po Caminu priporočajo desetino svoje teže težak nahrbtnik, torej sem malce čez:(
pravijo tudi, da je vse kar tovoriš s seboj, le tvoja preteklost.
čim težji je ruzak, tem več imaš torej (nepotrebnih) reči v svoji malhi preteklosti.
popolnoma brez preteklosti pa tudi ne gre.
preteklost nas opredeljuje in nekam umešča.
odhod je v soboto ob 8.05 z brniškega letališča v pariz.
od tam pa s tgv-jem do bordeauxa.
od tam pa z lokalnim prevozom do saint jean pied de porta.(fr)
od tam pa peške 807 km do santiaga de compostela. (šp)
Buen Camino, draga moja!
teža samega ruzaka pa je kar 1,8 kg.
torej nisem pretiravala pri prtljagi.
za pot po Caminu priporočajo desetino svoje teže težak nahrbtnik, torej sem malce čez:(
pravijo tudi, da je vse kar tovoriš s seboj, le tvoja preteklost.
čim težji je ruzak, tem več imaš torej (nepotrebnih) reči v svoji malhi preteklosti.
popolnoma brez preteklosti pa tudi ne gre.
preteklost nas opredeljuje in nekam umešča.
odhod je v soboto ob 8.05 z brniškega letališča v pariz.
od tam pa s tgv-jem do bordeauxa.
od tam pa z lokalnim prevozom do saint jean pied de porta.(fr)
od tam pa peške 807 km do santiaga de compostela. (šp)
Buen Camino, draga moja!
petek, 11. junij 2010
kratek verz
Vselej iščemo večno drugje, ne tu;
vselej se s pogledom umikamo stanju
in videzu sedanjosti; še smrt čakamo tako,
kakor bi sleherni trenutek ne umirali
in se ne porajali znova.
Vendar se nam z vsakim trenutkom
ponuja novo življenje.
Danes, zdaj, ta hip:
to je vse česar se lahko oprimemo.
(avtor neznan)
vselej se s pogledom umikamo stanju
in videzu sedanjosti; še smrt čakamo tako,
kakor bi sleherni trenutek ne umirali
in se ne porajali znova.
Vendar se nam z vsakim trenutkom
ponuja novo življenje.
Danes, zdaj, ta hip:
to je vse česar se lahko oprimemo.
(avtor neznan)
četrtek, 10. junij 2010
samo en hip je bil
...danes sem v živo in od blizu videla, kako izgleda srečanje avtomobila in vlaka.
grem zjutraj ven obesit perilo in postanem pozorna na železniško zvočno opozorilo, ki se avtomatsko prižge na prehodu čez progo blizu naše hiše, kadar gre vlak mimo..
pogledam in vidim stoječo lokomotivo in ravnokar prispele policiste, ki so nemočno tekali okrog.
takoj dobim zelo slab občutek v želodcu-madonca, pa ne že spet nesreča!!
približam se, na tirih stoji vlak in na njegovem desnem sprednjem delu je kot bi bil "naliman"avto..
ampak avta sploh ni videti..izgleda kot neki mali avtovček..
joj joj joj...tam notri je oseba, ali celo več oseb...ta trenutek, ko tam stojim in opazujem, so v avtu, ki je skoraj ves pod vlakom - ljudje.
skoraj sem začela jokati.
nekaj sto metrov nazaj je križišče ceste in proge..in usodni trenutek, mogoče nezbranost, sonce posijalo v oči ali kaj podobnega in končalo se je neko življenje - v trenutku!
ta hip sediš v avtu, poslušaš radio, misliš na dan, ki te čaka ali osebo, ki te čaka..naslednji hip zapelješ levo, ne opaziš polzapornice, ki je spuščena z druge strani ceste, in jo mogoče takoj opazijo tisti, ki zavijajo na progo desno, z nasprotne smeri...
si v svojem feelingu...hopa cupa ... in pritisk, sila, neznosna teža te dobesedno pomečka....
vsaka smrt, ki se človeka dotakne, se ga dotakne z razlogom..
mene je smrt te gospe danes spomnila na vse moje drage umrle, četudi nihče ni umrl od vlaka..
spomnila me je tudi na sosedovo Joži, ki je na istem mestu točno 2 leti nazaj naredila samomor..
in spomnila me je (zopet) na mojo minljivost, na krhkost življenja samega in na dejstvo, da je časa vse manj in manj in da ni več kaj za čakat...
verjamem sicer v življenje in častim življenje...
te smrti, ki pa hodijo mimo, me pa opozarjajo, da je življenje tisto za kar se splača potruditi in smrt tisto neizbežno, kar zares lahko ovrednoti življenje.
grem zjutraj ven obesit perilo in postanem pozorna na železniško zvočno opozorilo, ki se avtomatsko prižge na prehodu čez progo blizu naše hiše, kadar gre vlak mimo..
pogledam in vidim stoječo lokomotivo in ravnokar prispele policiste, ki so nemočno tekali okrog.
takoj dobim zelo slab občutek v želodcu-madonca, pa ne že spet nesreča!!
približam se, na tirih stoji vlak in na njegovem desnem sprednjem delu je kot bi bil "naliman"avto..
ampak avta sploh ni videti..izgleda kot neki mali avtovček..
joj joj joj...tam notri je oseba, ali celo več oseb...ta trenutek, ko tam stojim in opazujem, so v avtu, ki je skoraj ves pod vlakom - ljudje.
skoraj sem začela jokati.
nekaj sto metrov nazaj je križišče ceste in proge..in usodni trenutek, mogoče nezbranost, sonce posijalo v oči ali kaj podobnega in končalo se je neko življenje - v trenutku!
ta hip sediš v avtu, poslušaš radio, misliš na dan, ki te čaka ali osebo, ki te čaka..naslednji hip zapelješ levo, ne opaziš polzapornice, ki je spuščena z druge strani ceste, in jo mogoče takoj opazijo tisti, ki zavijajo na progo desno, z nasprotne smeri...
si v svojem feelingu...hopa cupa ... in pritisk, sila, neznosna teža te dobesedno pomečka....
vsaka smrt, ki se človeka dotakne, se ga dotakne z razlogom..
mene je smrt te gospe danes spomnila na vse moje drage umrle, četudi nihče ni umrl od vlaka..
spomnila me je tudi na sosedovo Joži, ki je na istem mestu točno 2 leti nazaj naredila samomor..
in spomnila me je (zopet) na mojo minljivost, na krhkost življenja samega in na dejstvo, da je časa vse manj in manj in da ni več kaj za čakat...
verjamem sicer v življenje in častim življenje...
te smrti, ki pa hodijo mimo, me pa opozarjajo, da je življenje tisto za kar se splača potruditi in smrt tisto neizbežno, kar zares lahko ovrednoti življenje.
petek, 4. junij 2010
IZKLOP/se bomo prebudili?
Intervju z Marcelom Messingom nizozemskim antropologom, filozofom, poznavalcem religij in avtorjem mnogih knjig. Video je opremljen s slovenskimi podnapisi.
http://izklop.com/?url=links/start&a=open&id=62523
http://izklop.com/?url=links/start&a=open&id=62523
ponedeljek, 31. maj 2010
7651
...je imela zapisano številko na obeh ušesih mlada prekrasna črna telica, ki sem jo včeraj "srečala" na nekem pašniku na Planinskem polju.
prišla je čisto blizu električne ograje, se postavila in zrla vame.
skoraj vsa je bila črna, črne oči so zrle vame brez posebne radovednosti ali pričakovanja, kot bi me opazovala ali mi želela nekaj povedati.
prav nič kravje ni delovala, nasprotno - izgledala je ponosna in samozadostna.
očarala me je.
zamislila sem se..
imamo ljudje res pravico gojiti, rediti, iskoriščasti in nazadnje pojesti to čudovito bitje??
in kdo nam to pravico daje (če že mislimo, da jo imamo)??
smo si jo vzeli sami?
zakaj?
si predstavljate, da naš planet zasedejo bitja, ki so mnogo pametnejša, iznajdljivejša, spretnejša od nas ljudi??
in si nas zato podredijo!!
in nas začnejo gojiti, rediti, iskoriščati in nazadnje nas še zakoljejo in pojedo!!
kako bi se počutili mi v tej vlogi?
imajo ta (imaginarna) bitja, (čeprav so pametnejša...) pravico do kaj takega?
ni človeka na tem svetu, ki bi mi pritrdilno odgovoril na to vprašanje.
kaj pa počnemo mi z živalmi?
prav to!!
7651 na zelenem, cvetočem, svežem travniku, na srečo ne ve kaj jo čaka.
njen strah in bolečina takrat, pa zato ne bo čisto nič manjša.
prišla je čisto blizu električne ograje, se postavila in zrla vame.
skoraj vsa je bila črna, črne oči so zrle vame brez posebne radovednosti ali pričakovanja, kot bi me opazovala ali mi želela nekaj povedati.
prav nič kravje ni delovala, nasprotno - izgledala je ponosna in samozadostna.
očarala me je.
zamislila sem se..
imamo ljudje res pravico gojiti, rediti, iskoriščasti in nazadnje pojesti to čudovito bitje??
in kdo nam to pravico daje (če že mislimo, da jo imamo)??
smo si jo vzeli sami?
zakaj?
si predstavljate, da naš planet zasedejo bitja, ki so mnogo pametnejša, iznajdljivejša, spretnejša od nas ljudi??
in si nas zato podredijo!!
in nas začnejo gojiti, rediti, iskoriščati in nazadnje nas še zakoljejo in pojedo!!
kako bi se počutili mi v tej vlogi?
imajo ta (imaginarna) bitja, (čeprav so pametnejša...) pravico do kaj takega?
ni človeka na tem svetu, ki bi mi pritrdilno odgovoril na to vprašanje.
kaj pa počnemo mi z živalmi?
prav to!!
7651 na zelenem, cvetočem, svežem travniku, na srečo ne ve kaj jo čaka.
njen strah in bolečina takrat, pa zato ne bo čisto nič manjša.
ponedeljek, 10. maj 2010
kaj vse delamo na tem svetu?
Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari
Damjan Likar
Vse navedbe so iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka
Vir: revija Aura, marec 2010
Konec minulega leta smo lahko v medijih zasledili podatek, da 90 odstotkov Slovencev podpira darovanje organov in da v naši državi pridobijo premalo organov. Premalo darovanih organov pa zdravniki pripisujejo tudi zapletenosti zdajšnje zakonodaje. Zato bo že v začetku letošnjega leta na vladi prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki bo med drugim uzakonil t. i. domnevno privolitev, da bi se torej vsakega posameznika štelo za darovalca organov ob smrti, razen če se jasno izreče, da temu nasprotuje.
Povsem drugačno mnenje o darovanju organov pa ima Nemka Renate Greinert, ki v knjigi Rdeča zanka opisuje svojo hudo izkušnjo, ki jo je doživela, ko so odvzeli organe njenemu petnajstletnemu sinu.
„Povsem nepoučena o tem, kaj v resnici pomeni odvzem organov, sem dovolila, da so me transplantacijski zdravniki zmanipulirali. Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame, da je človek, katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,“ pravi Greinertova.
V nadaljevanju navajamo nekaj zelo zanimivih odlomkov iz omenjene knjige.
Možgansko mrtev človek je še zmeraj 97-odstotno živ.
Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje šele od zadnje polovice 20. stoletja zato, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti še ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ.
Avtorica se sprašuje ali človek res nima pravice umreti nerazrezan? Pravi, da transplantacijska medicina degradira „darovalca“ v objekt reciklaže, sprejemalca pa v „človeka iz lego kock“, ki ga je mogoče predelovati in dodelovati.
Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski center bolnišnice Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih živim ljudem odvzamejo srce.
In to se ne dogaja samo s srcem. Takole pripoveduje: „V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke 'možgansko mrtve' mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: 'truplo' je zahlastalo po zraku. In to se je ponavljalo znova in znova.“ Dr. Evans je prepričan, da darovalec še lahko čuti bolečino, in to pojasnuje: „Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da se bolnikov krvni tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni operaciji znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda tedaj redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne čuti ničesar več.“
Zdravnik je priznal, da žalujočim lažejo.
Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. „Malo se je treba zlagati.
Trdimo, da odvzemamo organe po smrti. Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, ne bi bilo nobenega darovalca več.
“ Isti zdravnik pravi: „To odkrito povedano pomeni, da v operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce, priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.
“Kot navaja Renate Greinert v svoji knjigi, ji je neki zdravnik izjavil: „Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem.“
Greinertova je kirurga, ki je odvzel njenemu sinu organe, vprašala: „Zakaj ne poveste javnosti vsega o darovanju organov?“ Takole je odgovoril: „Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več!“
Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri presajanju organov Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni, da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.“
Enojne organe (srca, jeter, pljuč) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.
Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika.
Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za umrle.
V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke.
Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.
V Harvard Medical Reportu iz leta 1968 beremo, da je možgansko mrtva oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi sprememb teh kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega, ki kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi! Kar petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se postavi pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z grgrajočimi glasovi. Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista: „Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.“
Paul Byrne, dr. med. iz Toleda: „Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka.“ Nekatere ljudi s poškodbami možganov bi lahko še rešili. Po najnovejših spoznanjih bi lahko rešili še več bolnikov, ki so jim odpovedali možgani, če bi jih takoj začeli reševati tako, da bi varovali poškodovane možgane, med drugim tudi s terapevtskim podhlajevanjem in vzdrževanjem normalnega krvnega tlaka. Toda takšna obravnava možgansko poškodovanih bolnikov nasprotuje ciljem transplantacijske medicine.
Neustrezno obravnavo je doživel tudi sin avtorice knjige in velik pretres tudi njegova mati Renate Greinert, ko je dr. Hill po pregledu dokumentacije o njegovi smrti izjavil: „Sploh ni bil možgansko mrtev. Njegov krvni tlak je bil preveč konstanten.“
Kako je mogoče, da so zdravniki izgubili svojo človečnost, da lahko ugotavljajo možgansko smrt zgolj z mislijo na odvzem organov?
Nekdanji zagovorniki koncepta možganske smrti, kakršen je prof. Shewmon iz Združenih držav Amerike, so mnenje spremenili, ko so ugotovili, kako dolgo še lahko živijo ljudje, ki so jih diagnosticirali kot možgansko mrtve. Do zdaj največ štrinajst let in pol. Transplantacijski zdravniki ne upoštevajo želja umirajočih.
Prof. dr. Franco Rest: „Kadar govorimo o 'darovanju organov', mislimo predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem skoraj povsem pozabljamo na življenje 'darovalcev organov', večinoma ponesrečencev. Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi prišle v ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno, brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno intergrirani, duhovno upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli biti sami, osamljeni in zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s seboj in z okoljem ter življenjsko izpolnjeni.
Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi „željami umirajočih“.
Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti „živo umiranje“. Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in njegove svojce. Cerkev pravi, da moramo biti ljubeči do umirajočih, toda hkrati podpira darovanje organov. Cerkev poudarja, kako pomembno je spremljanje umirajočih in da bi bilo treba vsakomur zagotoviti pravico, da bi zdrsnil v večno življenje dostojanstveno, v tišini in miru, časovno tako, kot mu ustreza, v zavarovanem prostoru in brez zahtev tretjih oseb.
Darovanje organov in spremljanje umirajočih se izključujeta.
Cerkev poudarja, da je vsak človek individualna božja stvaritev, vendar ne nasprotuje, ko medicina človeka degradira v reciklažni objekt. Renate Greinert v knjigi Rdeča zanka pravi, da se ji pogosto dozdeva, da si vsak ob prestopu cerkvenega pragra ogrne plašč krščanskosti, ko gre iz cerkve, pa ga odloži. Kakšne vrste ljubezen do bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege, da bi rešil nekoga drugega ali celo več ljudi?
Noben zdravnik ne bi dovolil, da bi svojci malo trpinčili umirajočega bolnika, da bi videli, ali se morda še odziva. Zakaj se do umirajočih darovalcev organov vedemo tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?
Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo krivi Včasih minejo leta, desetletja, preden se starši ne opogumijo in soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri tem niso uspešni ali so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč. Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega sorodnika s svojo odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za 'da' pri darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne morejo zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in se zaradi tega sramujejo.Farmacevtske družbe, ki zaslužijo s transplantacijsko medicino neznansko veliko, financirajo in/ali podpirajo izobraževanje, kako 'pregovoriti' svojce 'potencialnih darovalcev organov', da bi privolili v odvzem organov.V Veliki Britaniji se je povečal pritisk na ljudi, naj izpolnijo izkaznico darovalca organov. Celo otroke pospešeno silijo, naj podpišejo takšno privolitev. V vseh teh dokumentih je navedeno, da lahko organe 'odvzamejo samo po moji smrti', ni pa pojasnjeno, kaj je s 'smrtjo' mišljeno.
Edina alternativa transplantacijski medicini za darovalce in prejemalce organov, za vsakega izmed nas, je sprejetje umiranja. Renate Greinert pravi, da je spoznala, da je življenje nekoga, ki se odpove organu in se pripravi na umiranje, veliko bolj kakovostno kakor življenje marsikatere zdrave osebe.
Damjan Likar
Vse navedbe so iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka
Vir: revija Aura, marec 2010
Konec minulega leta smo lahko v medijih zasledili podatek, da 90 odstotkov Slovencev podpira darovanje organov in da v naši državi pridobijo premalo organov. Premalo darovanih organov pa zdravniki pripisujejo tudi zapletenosti zdajšnje zakonodaje. Zato bo že v začetku letošnjega leta na vladi prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki bo med drugim uzakonil t. i. domnevno privolitev, da bi se torej vsakega posameznika štelo za darovalca organov ob smrti, razen če se jasno izreče, da temu nasprotuje.
Povsem drugačno mnenje o darovanju organov pa ima Nemka Renate Greinert, ki v knjigi Rdeča zanka opisuje svojo hudo izkušnjo, ki jo je doživela, ko so odvzeli organe njenemu petnajstletnemu sinu.
„Povsem nepoučena o tem, kaj v resnici pomeni odvzem organov, sem dovolila, da so me transplantacijski zdravniki zmanipulirali. Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame, da je človek, katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,“ pravi Greinertova.
V nadaljevanju navajamo nekaj zelo zanimivih odlomkov iz omenjene knjige.
Možgansko mrtev človek je še zmeraj 97-odstotno živ.
Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje šele od zadnje polovice 20. stoletja zato, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti še ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ.
Avtorica se sprašuje ali človek res nima pravice umreti nerazrezan? Pravi, da transplantacijska medicina degradira „darovalca“ v objekt reciklaže, sprejemalca pa v „človeka iz lego kock“, ki ga je mogoče predelovati in dodelovati.
Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski center bolnišnice Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih živim ljudem odvzamejo srce.
In to se ne dogaja samo s srcem. Takole pripoveduje: „V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke 'možgansko mrtve' mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: 'truplo' je zahlastalo po zraku. In to se je ponavljalo znova in znova.“ Dr. Evans je prepričan, da darovalec še lahko čuti bolečino, in to pojasnuje: „Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da se bolnikov krvni tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni operaciji znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda tedaj redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne čuti ničesar več.“
Zdravnik je priznal, da žalujočim lažejo.
Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. „Malo se je treba zlagati.
Trdimo, da odvzemamo organe po smrti. Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, ne bi bilo nobenega darovalca več.
“ Isti zdravnik pravi: „To odkrito povedano pomeni, da v operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce, priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.
“Kot navaja Renate Greinert v svoji knjigi, ji je neki zdravnik izjavil: „Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem.“
Greinertova je kirurga, ki je odvzel njenemu sinu organe, vprašala: „Zakaj ne poveste javnosti vsega o darovanju organov?“ Takole je odgovoril: „Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več!“
Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri presajanju organov Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni, da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.“
Enojne organe (srca, jeter, pljuč) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.
Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika.
Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za umrle.
V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke.
Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.
V Harvard Medical Reportu iz leta 1968 beremo, da je možgansko mrtva oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi sprememb teh kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega, ki kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi! Kar petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se postavi pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z grgrajočimi glasovi. Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista: „Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.“
Paul Byrne, dr. med. iz Toleda: „Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka.“ Nekatere ljudi s poškodbami možganov bi lahko še rešili. Po najnovejših spoznanjih bi lahko rešili še več bolnikov, ki so jim odpovedali možgani, če bi jih takoj začeli reševati tako, da bi varovali poškodovane možgane, med drugim tudi s terapevtskim podhlajevanjem in vzdrževanjem normalnega krvnega tlaka. Toda takšna obravnava možgansko poškodovanih bolnikov nasprotuje ciljem transplantacijske medicine.
Neustrezno obravnavo je doživel tudi sin avtorice knjige in velik pretres tudi njegova mati Renate Greinert, ko je dr. Hill po pregledu dokumentacije o njegovi smrti izjavil: „Sploh ni bil možgansko mrtev. Njegov krvni tlak je bil preveč konstanten.“
Kako je mogoče, da so zdravniki izgubili svojo človečnost, da lahko ugotavljajo možgansko smrt zgolj z mislijo na odvzem organov?
Nekdanji zagovorniki koncepta možganske smrti, kakršen je prof. Shewmon iz Združenih držav Amerike, so mnenje spremenili, ko so ugotovili, kako dolgo še lahko živijo ljudje, ki so jih diagnosticirali kot možgansko mrtve. Do zdaj največ štrinajst let in pol. Transplantacijski zdravniki ne upoštevajo želja umirajočih.
Prof. dr. Franco Rest: „Kadar govorimo o 'darovanju organov', mislimo predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem skoraj povsem pozabljamo na življenje 'darovalcev organov', večinoma ponesrečencev. Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi prišle v ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno, brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno intergrirani, duhovno upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli biti sami, osamljeni in zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s seboj in z okoljem ter življenjsko izpolnjeni.
Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi „željami umirajočih“.
Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti „živo umiranje“. Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in njegove svojce. Cerkev pravi, da moramo biti ljubeči do umirajočih, toda hkrati podpira darovanje organov. Cerkev poudarja, kako pomembno je spremljanje umirajočih in da bi bilo treba vsakomur zagotoviti pravico, da bi zdrsnil v večno življenje dostojanstveno, v tišini in miru, časovno tako, kot mu ustreza, v zavarovanem prostoru in brez zahtev tretjih oseb.
Darovanje organov in spremljanje umirajočih se izključujeta.
Cerkev poudarja, da je vsak človek individualna božja stvaritev, vendar ne nasprotuje, ko medicina človeka degradira v reciklažni objekt. Renate Greinert v knjigi Rdeča zanka pravi, da se ji pogosto dozdeva, da si vsak ob prestopu cerkvenega pragra ogrne plašč krščanskosti, ko gre iz cerkve, pa ga odloži. Kakšne vrste ljubezen do bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege, da bi rešil nekoga drugega ali celo več ljudi?
Noben zdravnik ne bi dovolil, da bi svojci malo trpinčili umirajočega bolnika, da bi videli, ali se morda še odziva. Zakaj se do umirajočih darovalcev organov vedemo tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?
Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo krivi Včasih minejo leta, desetletja, preden se starši ne opogumijo in soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri tem niso uspešni ali so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč. Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega sorodnika s svojo odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za 'da' pri darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne morejo zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in se zaradi tega sramujejo.Farmacevtske družbe, ki zaslužijo s transplantacijsko medicino neznansko veliko, financirajo in/ali podpirajo izobraževanje, kako 'pregovoriti' svojce 'potencialnih darovalcev organov', da bi privolili v odvzem organov.V Veliki Britaniji se je povečal pritisk na ljudi, naj izpolnijo izkaznico darovalca organov. Celo otroke pospešeno silijo, naj podpišejo takšno privolitev. V vseh teh dokumentih je navedeno, da lahko organe 'odvzamejo samo po moji smrti', ni pa pojasnjeno, kaj je s 'smrtjo' mišljeno.
Edina alternativa transplantacijski medicini za darovalce in prejemalce organov, za vsakega izmed nas, je sprejetje umiranja. Renate Greinert pravi, da je spoznala, da je življenje nekoga, ki se odpove organu in se pripravi na umiranje, veliko bolj kakovostno kakor življenje marsikatere zdrave osebe.
sreda, 14. april 2010
še en dodatek erotični masaži...
NE, nismo "vsi prostitutke, ki prodajamo svoje telo, čas, um in pozornost za fičnike"... kot je napisal leto dni nazaj anonimni komentator, z namenom opravičiti sprejemljivost "erotične masaže".
osnovni in prvi pomen prostitucije je še vedno opravljanje spolnih odnosov/storitev za denar...
vsa ostala dela, katerih pomen (ne vem zakaj) enačimo s prostitucijo, so v osnovi in resnici zelo daleč od prave prostitucije...pravzaprav vem zakaj: ker prostitucija pomeni odpoved načelom in idealom zaradi materialni koristi.
tega pa jaz pri svojem delu ne počnem, ne odpovedujem se svojim načelom, ravno obratno: z veseljem stojim za njimi in vedno sem.
da, prodajam svoje telo, čas, um in pozornost...vendar ne prodajam intimnih delov telesa, niti svojih rok, da bi nudila intimne užitke nekomu drugemu.
in veš zakaj draga V. imajo ti moški raje običajne maserke, kot tiste, ki so specializirane tudi za erotično masažo??
zaradi svojega boljšega občutka: ker raje "vidijo", da jih "obdela" normalna ženska, na kraju, kjer se to ne počne in ima zato večji mik in užitek - kot pa kadar veš, da se to počne poklicno in da je maserka tudi neke vrste prostitutka.
ker bi to za njega pomenilo, da je na nek način "slab" oz. nesposoben dobiti si žensko..
osnovni in prvi pomen prostitucije je še vedno opravljanje spolnih odnosov/storitev za denar...
vsa ostala dela, katerih pomen (ne vem zakaj) enačimo s prostitucijo, so v osnovi in resnici zelo daleč od prave prostitucije...pravzaprav vem zakaj: ker prostitucija pomeni odpoved načelom in idealom zaradi materialni koristi.
tega pa jaz pri svojem delu ne počnem, ne odpovedujem se svojim načelom, ravno obratno: z veseljem stojim za njimi in vedno sem.
da, prodajam svoje telo, čas, um in pozornost...vendar ne prodajam intimnih delov telesa, niti svojih rok, da bi nudila intimne užitke nekomu drugemu.
in veš zakaj draga V. imajo ti moški raje običajne maserke, kot tiste, ki so specializirane tudi za erotično masažo??
zaradi svojega boljšega občutka: ker raje "vidijo", da jih "obdela" normalna ženska, na kraju, kjer se to ne počne in ima zato večji mik in užitek - kot pa kadar veš, da se to počne poklicno in da je maserka tudi neke vrste prostitutka.
ker bi to za njega pomenilo, da je na nek način "slab" oz. nesposoben dobiti si žensko..
torek, 30. marec 2010
erotična masaža leto kasneje
danes sem, na točno letu dni starem vpisu z naslovom erotična masaža, prebrala komentar moškega, ki me je pogrel; citiram:
Anonimni pravi ...
Hja, to je verjetno tako, kot nekdo, bi bi pripeljal k mehaniku zamenjat sklopko, a bi hotel, da gre prav ta mehanik medtem z njim na čik pavzo... :-)
Na splošno je pri nas moških tako, da je ejakulacija del sprostitve. Z masažo zabeljeno pa je vse to t.i. "dobra masaža". Ne, da ejakulacije nebi dobivali doma, gre se za to, da jo smatramo izključno za sestavni del sprostitve. In nič narobe s tem, da to izvede nekdo drug, ker 5 minut po masaži se že nebomo več spomnili, kdo je bil in kaj je počel... samo sproščen občutek bomo imeli in še se bomo vrnili.
Tako, da osebno mislim, da iz vsega tega delaš prevelikega slona.
29. marec 2010 15:11 konec citata
Moški in ženske smo različni.
In hvala bogu, da je tako.
Rada imam moške, in povsem normalna ženska sem, kar se spolnosti tiče (se mi zdi:)
Ampak vse te neprijetnosti, ki sem jih doživela ob masaži moških (pa ne vseh)...so me napeljale do tega, da sem nehala izvajati klasično masažo telesa.
Oz. zaenkrat delam samo še za stalne kliente; in to so moški, so osebe, ki spoštujejo in cenijo moje delo.
Če nekdo ne zna vzeti biserov, ne bom rekla, da je svinja, le ponudila mu jih ne bom več.
In to se je zgodilo; ni mi potrebno pripravljati moških do ejakulacije in preprosto sem to odpisala iz svojega poklicnega življenja.
niti se z njimi pričkati o samoumevnosti tega..
vse te frke s takimi in podobnimi modeli, kot je bil tale zadnji komentator, so absolutno nepotrebne in odveč.
in ne grem se jih več.
preprosto.
tako je.
in samo enemu, izbranemu sem na voljo za užitke!
Anonimni pravi ...
Hja, to je verjetno tako, kot nekdo, bi bi pripeljal k mehaniku zamenjat sklopko, a bi hotel, da gre prav ta mehanik medtem z njim na čik pavzo... :-)
Na splošno je pri nas moških tako, da je ejakulacija del sprostitve. Z masažo zabeljeno pa je vse to t.i. "dobra masaža". Ne, da ejakulacije nebi dobivali doma, gre se za to, da jo smatramo izključno za sestavni del sprostitve. In nič narobe s tem, da to izvede nekdo drug, ker 5 minut po masaži se že nebomo več spomnili, kdo je bil in kaj je počel... samo sproščen občutek bomo imeli in še se bomo vrnili.
Tako, da osebno mislim, da iz vsega tega delaš prevelikega slona.
29. marec 2010 15:11 konec citata
Moški in ženske smo različni.
In hvala bogu, da je tako.
Rada imam moške, in povsem normalna ženska sem, kar se spolnosti tiče (se mi zdi:)
Ampak vse te neprijetnosti, ki sem jih doživela ob masaži moških (pa ne vseh)...so me napeljale do tega, da sem nehala izvajati klasično masažo telesa.
Oz. zaenkrat delam samo še za stalne kliente; in to so moški, so osebe, ki spoštujejo in cenijo moje delo.
Če nekdo ne zna vzeti biserov, ne bom rekla, da je svinja, le ponudila mu jih ne bom več.
In to se je zgodilo; ni mi potrebno pripravljati moških do ejakulacije in preprosto sem to odpisala iz svojega poklicnega življenja.
niti se z njimi pričkati o samoumevnosti tega..
vse te frke s takimi in podobnimi modeli, kot je bil tale zadnji komentator, so absolutno nepotrebne in odveč.
in ne grem se jih več.
preprosto.
tako je.
in samo enemu, izbranemu sem na voljo za užitke!
sreda, 24. marec 2010
On this day of your life, dear friend, I believe God wants you to know....
.....that your agenda for this day has been set in your soul.
The only question now is whether you will listen to that.
Do you know why you are alive?
To give voice and action and physicality to God.
To become the grandest version of the greatest vision ever you held about Who You Are.
Everything else is beside the point.
It will involve you, of course.
It will grab you and hold you and make you think it is important today, but it will all be very much beside the point.
Stay on course. Stay on course.
N.D.Walsch
The only question now is whether you will listen to that.
Do you know why you are alive?
To give voice and action and physicality to God.
To become the grandest version of the greatest vision ever you held about Who You Are.
Everything else is beside the point.
It will involve you, of course.
It will grab you and hold you and make you think it is important today, but it will all be very much beside the point.
Stay on course. Stay on course.
N.D.Walsch
nedelja, 21. marec 2010
Veronika se odloči umreti
...je naslov filma, ki sem ga danes gledala v kinu.
nastal je po istoimenski knjigi Paula Coelha.
knjigo sem prebrala že pred leti in ni se me dotaknila tako globoko kot
nocojšnji film, ki je pustil svoj odtis.
govori
o osamljenosti,
o poskusu samomora,
o brezizhodnosti,
o vdanosti v usodo....
in o upanju,
o možnosti izbire,
o ljubezni,
o pogumu,
o sreči
in o čudežu, ki se mu reče
ŽIVLJENJE.
ne odnehaj (ne umri) prej, preden si poskusila do kje lahko v življenju greš !!
(citat iz filma)
nastal je po istoimenski knjigi Paula Coelha.
knjigo sem prebrala že pred leti in ni se me dotaknila tako globoko kot
nocojšnji film, ki je pustil svoj odtis.
govori
o osamljenosti,
o poskusu samomora,
o brezizhodnosti,
o vdanosti v usodo....
in o upanju,
o možnosti izbire,
o ljubezni,
o pogumu,
o sreči
in o čudežu, ki se mu reče
ŽIVLJENJE.
ne odnehaj (ne umri) prej, preden si poskusila do kje lahko v življenju greš !!
(citat iz filma)
petek, 19. marec 2010
moj učitelj
moj sin je star že 24 let.
jaz se imam pa še za mlado osebo:)
sama živiva že več kot 20 let.
madonca, da ni bilo enostavno.
niti materialno.
niti čustveno.
niti mentalno.
skozi težke preizkušnje sva šla skupaj.
pravzaprav ne vem, če sem bila dobra mama.
danes bi marsikaj naredila precej drugače, kot sem.
in vem, da moj otrok meni, da ni imel lahkega otroštva.
to me je precej prizadelo, ko mi je povedal.
kajti trudila sem se zelo, da bi imel obilje kot vsi drugi otroci, ne glede na to, da je odraščal brez očeta.
trudila tudi na svoj račun.
vsakdo vidi samo svojo zgodbo.
odrastel je.
postal svoja, samostojna osebnost, z zelo močno voljo.
in postal popolnoma drugačen od mene.
če sem jaz recimo duh, je on materija.
če sem jaz marjetica, je on bodeča neža.
če sem jaz jabolko, je on coca cola.
če sem jaz meditacija, je on marlboro cigareta - ta rdeča:)
in še in še v tem slogu....
ni mi jasno, kako mi je to"ratalo"?!
svojega otroka vzgojiti v popolno nasprotje sebe.
in sprejemanje te njegove različnosti, je zame ena največjih lekcij v življenju.
sprejeti ga takega kot je.
in ne poskušati ga spremeniti, da bi ustrezal mojim "pogledom" na svet.
ko že mislim, da mi je uspelo, pa me spet preseneti s kakšno svojo cvetko marjetko:)
in pritisne na najbolj občutljive gumbe mojih šibkosti.
ne morem spati na lovorikah svoje vzgoje:)
v globini svojega srca, pa močno čutim njegovo nežno plat, njegovo dušo.
in ga imam neizmerno rada.
hvaležna sem mu, da me je izbral za svojo mamo.
moj sin je moj največji učitelj.
jaz se imam pa še za mlado osebo:)
sama živiva že več kot 20 let.
madonca, da ni bilo enostavno.
niti materialno.
niti čustveno.
niti mentalno.
skozi težke preizkušnje sva šla skupaj.
pravzaprav ne vem, če sem bila dobra mama.
danes bi marsikaj naredila precej drugače, kot sem.
in vem, da moj otrok meni, da ni imel lahkega otroštva.
to me je precej prizadelo, ko mi je povedal.
kajti trudila sem se zelo, da bi imel obilje kot vsi drugi otroci, ne glede na to, da je odraščal brez očeta.
trudila tudi na svoj račun.
vsakdo vidi samo svojo zgodbo.
odrastel je.
postal svoja, samostojna osebnost, z zelo močno voljo.
in postal popolnoma drugačen od mene.
če sem jaz recimo duh, je on materija.
če sem jaz marjetica, je on bodeča neža.
če sem jaz jabolko, je on coca cola.
če sem jaz meditacija, je on marlboro cigareta - ta rdeča:)
in še in še v tem slogu....
ni mi jasno, kako mi je to"ratalo"?!
svojega otroka vzgojiti v popolno nasprotje sebe.
in sprejemanje te njegove različnosti, je zame ena največjih lekcij v življenju.
sprejeti ga takega kot je.
in ne poskušati ga spremeniti, da bi ustrezal mojim "pogledom" na svet.
ko že mislim, da mi je uspelo, pa me spet preseneti s kakšno svojo cvetko marjetko:)
in pritisne na najbolj občutljive gumbe mojih šibkosti.
ne morem spati na lovorikah svoje vzgoje:)
v globini svojega srca, pa močno čutim njegovo nežno plat, njegovo dušo.
in ga imam neizmerno rada.
hvaležna sem mu, da me je izbral za svojo mamo.
moj sin je moj največji učitelj.
četrtek, 18. marec 2010
mati zemlja/oče sonce
prav gotovo letos vsi željno čakamo pomladi, topline,sončka, zelenih trav, regrata:)...
danes, sem tokom dneva imela nekaj uric časa in sem z veseljem šla na vrt.
narcise že imajo popke.
tulipani so tudi že zunaj.
trobentice, teloh in zvončki cvetijo.
in male, nežne marjetice.
regrat je zastavil na polno.
trava poganja in se barva zeleno.
svoj cvetlični vrt sem očistila posledic snega in ga z grabljami prečesala..
(mama) zemlja je tako lepo zadišala, da sem kar zadihala in se nasmejala.
(oče) sonce je nežno, toplo in vztrajno božal moje telo s svojimi božanskimi žarki in prepustiti se mu je bil en sam užitek.
očiščen, počesan vrt je hvaležnost pošiljal mojemu srcu, ki je trepetalo v sreči sedanjega trenutka.
narciske so mi veselo pokimavale. ostale rastlinice so se zahvaljevale in jaz skupaj z njimi.
za možnost, da sem še tu.
za možnost, da še diham..
da še hodim..
se veselim..
delam..
ljubim..
se učim..
poiskušam kaj novega..
hodim v savno..
se pričkam s svojim odraslim sinom, ki noče "pucat" kopalnice:)
kolesarim..
uživam v hrani..
in v vsem kar mi prinaša življenje...
Življenje je res dragoceno, vsak naš trenutek je dragocen in pomemben.
Mi smo pomembni!
Tako je.
danes, sem tokom dneva imela nekaj uric časa in sem z veseljem šla na vrt.
narcise že imajo popke.
tulipani so tudi že zunaj.
trobentice, teloh in zvončki cvetijo.
in male, nežne marjetice.
regrat je zastavil na polno.
trava poganja in se barva zeleno.
svoj cvetlični vrt sem očistila posledic snega in ga z grabljami prečesala..
(mama) zemlja je tako lepo zadišala, da sem kar zadihala in se nasmejala.
(oče) sonce je nežno, toplo in vztrajno božal moje telo s svojimi božanskimi žarki in prepustiti se mu je bil en sam užitek.
očiščen, počesan vrt je hvaležnost pošiljal mojemu srcu, ki je trepetalo v sreči sedanjega trenutka.
narciske so mi veselo pokimavale. ostale rastlinice so se zahvaljevale in jaz skupaj z njimi.
za možnost, da sem še tu.
za možnost, da še diham..
da še hodim..
se veselim..
delam..
ljubim..
se učim..
poiskušam kaj novega..
hodim v savno..
se pričkam s svojim odraslim sinom, ki noče "pucat" kopalnice:)
kolesarim..
uživam v hrani..
in v vsem kar mi prinaša življenje...
Življenje je res dragoceno, vsak naš trenutek je dragocen in pomemben.
Mi smo pomembni!
Tako je.
tvoj prav : moj prav
ego je vrag.
imeti prav, za vsako ceno, je velik problem..
pri ljudeh, ki prihajajo k meni na masažo, ponavadi zelo hitro ugotovim kje leži "problem", težava, oz. kje se je zaustavilo, ob kaj se je človek zataknil in kje sam sebi ne dovoli stopiti korak naprej..
kajti ponavadi je to tako: človek največkrat blokira in ovira ravno samega sebe in potem za svoj neuspeh, težavo ali bolezen krivi vse druge okoli sebe; le sebe ne zmore videti kot potencialni vzrok svojega ne-napredka ali bolezni.
starši so me naredili tako/ega.. družba me je zaznamovala.. učitelji so bili krivi.. sorodniki.. splošno stanje v družbi etc...
in kaj si ti sam/a naredil zato, da se stvari izboljšajo, spremenijo?
ja, kaj bom jaz? kako pa lahko jaz kaj spremenim? ste hecni, tadeja.
odločil/a se je za predajo.
ničesar ni mogoče spremeniti, nimam nobenih vzvodov, sem majhen/a, nepomemben/a..
samo poglejte to situacijo, to sprijenost politike, to brezposelnost, to revščino...
odločil/a se je za revščino (tudi mentalno), za občutek nemoči in občutek žrtve.
za strah.
jaz povem, da ima drugo možnost. da dokler je živ, lahko spreminja stvari, se odloča drugače, da so vzroki za težave v njem samem in da svet ni zlovešča vešča, ki komaj čaka, da mu začne opletati okoli glave in ga onemogočati.
zelo pogosto ljudje nočejo slišati tega, vrtijo mi stare zgodbe, katerim so začeli verjeti še sami in vztrajno iščejo rešitev izven sebe, čudežno zdravilo in čarobno formulo za rešitev vseh težav.
kaj takega ne obstaja, dragi moji.
in se zalotim kako jim "vsiljujem" svoj pogled na stvari, tisti svoj prav, ki ga vidim skozi svojo zgodbo, svojo izkušnjo; pri tem pa hitro začutim njihov odpor in obrambo.
seveda, ker jim poskušam prinesti rešitev (svojo videnje) na pladnju.
in tudi kadar je človek že dovolj zrel, da sliši še drugačen vidik zgodbe, mu ga tudi takrat ne smem servirati direktno, ampak pomagati, da sam pride do njega.
ne smem pomagati, dokler me človek sam ne zaprosi za pomoč.
včasih mi je zaradi tega hudo, ker bi bilo potrebno tako malo, da se stvari premaknejo, pa ne morem nič izsiliti..
kajti vsak od nas napreduje na svoji poti s hitrostjo, ki je primerna ravno za njega.
ni pomembno kako jaz vidim drugega, temveč kako drugi vidi samega sebe!
v navdušenju, ki me včasih preplavlja, se zato raje zaustavim in pustim človeku, da ima svoj prav.
in si dovolim ne forsirati svojega.
nobena izkušnja in nobeno učenje na naši poti življenja ni zaman in ni izgubljeno.
učim se tudi sama. kar naprej.
kako prelepo je to življenje!:)
imeti prav, za vsako ceno, je velik problem..
pri ljudeh, ki prihajajo k meni na masažo, ponavadi zelo hitro ugotovim kje leži "problem", težava, oz. kje se je zaustavilo, ob kaj se je človek zataknil in kje sam sebi ne dovoli stopiti korak naprej..
kajti ponavadi je to tako: človek največkrat blokira in ovira ravno samega sebe in potem za svoj neuspeh, težavo ali bolezen krivi vse druge okoli sebe; le sebe ne zmore videti kot potencialni vzrok svojega ne-napredka ali bolezni.
starši so me naredili tako/ega.. družba me je zaznamovala.. učitelji so bili krivi.. sorodniki.. splošno stanje v družbi etc...
in kaj si ti sam/a naredil zato, da se stvari izboljšajo, spremenijo?
ja, kaj bom jaz? kako pa lahko jaz kaj spremenim? ste hecni, tadeja.
odločil/a se je za predajo.
ničesar ni mogoče spremeniti, nimam nobenih vzvodov, sem majhen/a, nepomemben/a..
samo poglejte to situacijo, to sprijenost politike, to brezposelnost, to revščino...
odločil/a se je za revščino (tudi mentalno), za občutek nemoči in občutek žrtve.
za strah.
jaz povem, da ima drugo možnost. da dokler je živ, lahko spreminja stvari, se odloča drugače, da so vzroki za težave v njem samem in da svet ni zlovešča vešča, ki komaj čaka, da mu začne opletati okoli glave in ga onemogočati.
zelo pogosto ljudje nočejo slišati tega, vrtijo mi stare zgodbe, katerim so začeli verjeti še sami in vztrajno iščejo rešitev izven sebe, čudežno zdravilo in čarobno formulo za rešitev vseh težav.
kaj takega ne obstaja, dragi moji.
in se zalotim kako jim "vsiljujem" svoj pogled na stvari, tisti svoj prav, ki ga vidim skozi svojo zgodbo, svojo izkušnjo; pri tem pa hitro začutim njihov odpor in obrambo.
seveda, ker jim poskušam prinesti rešitev (svojo videnje) na pladnju.
in tudi kadar je človek že dovolj zrel, da sliši še drugačen vidik zgodbe, mu ga tudi takrat ne smem servirati direktno, ampak pomagati, da sam pride do njega.
ne smem pomagati, dokler me človek sam ne zaprosi za pomoč.
včasih mi je zaradi tega hudo, ker bi bilo potrebno tako malo, da se stvari premaknejo, pa ne morem nič izsiliti..
kajti vsak od nas napreduje na svoji poti s hitrostjo, ki je primerna ravno za njega.
ni pomembno kako jaz vidim drugega, temveč kako drugi vidi samega sebe!
v navdušenju, ki me včasih preplavlja, se zato raje zaustavim in pustim človeku, da ima svoj prav.
in si dovolim ne forsirati svojega.
nobena izkušnja in nobeno učenje na naši poti življenja ni zaman in ni izgubljeno.
učim se tudi sama. kar naprej.
kako prelepo je to življenje!:)
ponedeljek, 22. februar 2010
nič človeškega mi ni tuje...
...je nekoč nekje zapisal filozof!
berem čudovito, zanimivo knjigo Elisabeth Kubler Ross z naslovom: Kolo življenja!
avtorica je bila pionirka pri destigmatizaciji smrti in umiranja v bolnišnicah in nasploh.
zdravnica in neverjetno pogumna ženska, rojena v obdobju med obema vojnama v švici.
takoj po II. sv. vojni je kot mlado dekle odpotovala na Poljsko z namenom pomagati ljudem, da se hitreje opomorejo od vojne in spet zaživijo.
med drugim je tudi obiskala koncentracijsko taborišče Majdanek, v katerem je umrlo 300 000 ljudi. želela je na lastne oči videti nacistično krutost čisto od blizu.
pretresena in pod globokim vtisom je hodila sem in tja po taborišču in se spraševala:
toda zakaj?
kako je to mogoče?
kako so mogli moški in ženske tako prizadevati drug drugega?
citiram:
globoko zatopljeno v misli me je predramil jasen, miren in samozavesten glas mlade ženske, ki mi je odgovarjala. ime ji je bilo Golda.
tudi vi bi bili sposobni tega, je rekla.
hotela sem ugovarjati, a bila sem tako osupla, da nisem našla besed.
če bi odraščali v nacistični Nemčiji, je dodala.
hotela sem zavpiti, da ni res.
jaz že ne.
bila sem mirovnica. odraščala sem v prijetni družini in v miroljubni deželi. nikoli nisem poznala lakote ali diskriminacije.
Golda je te misli brala v mojih očeh in izkušeno odgovorila: presenečeni bi bili nad tem, česa vsega ste sposobni. ko bi odraščali nacistični Nemčiji, bi zlahka postali zmožni takih stvari.
Hitler živi v vsakem izmed nas.
želela sem razumeti, nisem se hotela prepirati in ker je bil čas kosila, sem jo povabila, da si razdeliva moj sendvič...
rojena je bila v Nemčiji in ko ji je bilo 12 let, so gestapovci vdrli v očetovo trgovino in ga odvedli s seboj. nikoli več ga ni videla. kmalu po izbruhu vojne so jo z vsemi družinskimi člani, tudi s starimi starši, odpeljali v Majdanek.
nekega dne so jih stražarji zgnali v vrsto, kakršni so bili že velikokrat priča. ljudje, ki so stopali vanjo se ponavadi niso vrnili. skupaj z družino je bila med tistimi, ki so jih slekli, da bi jih nato pahnili v plinsko celico. vpili so, prosili, jokali, molili. vendar niso mogli upati v dostojanstveno smrt ali preživetje, saj so jih porinili v smrt, hujšo od one, ki doleti govedo v klavnici.
Golda, to sijajno dekle, je bila zadnja v vrsti. siloma so jo skušali stisniti v celico, preden bi zaprli vrata in spustili plin. po nekakšnem čudežu, nekakšnem božjem posredovanju, se vrata niso hotela zapreti za njo. celica je bila prenatrpana, zato so jo preprosto sunili ven in jo pahnili na svež zrak, druge pa zažgali, da bi izpolnili dnevni delež.
njeno ime je ostalo na seznamu smrti, zato so domnevali, da je mrtva. niso je več poklicali. neobičajna pomota ji je rešila življenje.
ni imela časa za žalovanje. večino energije je porabila za preživetje...bodrila se je tako, da si je predstavljala dan, ko bo taborišče osvobojeno. bog jo je izbral, je razmišljala, da preživi in pripoveduje naslednjim rodovom o barbarstvu, ki mu je pričala...negovala je svoje sovraštvo in odločenost, da bo preživela do prihoda zavezniških sil.
toda, ko so jih osvobodili in jim na široko odprli vrata, sta Goldo ohromila bes in grenkoba, ki sta jo tiščala v krempljih.
ni si mogla predstavljati, da bi živela preostanek svojega dragocenega življenja v bruhanju sovraštva.
kot Hitler, je rekla.
ko bi porabila svoje življenje, ki mi je bilo prihranjeno,da bi sejala semena sovraštva, ne bi bila nič drugačna od njega, je rekla.
če lahko spremenim življenje enega človeka, ki ga odvrnem od sovraštva in maščevanja ter preusmerim k ljubezni in sočutju, sem si zaslužila preživeti.
kako naj razumem Goldo, človeka, ki je izkusil vso to krutost in se nato odločil za odpuščanje in ljubezen?!
zatorej, nič človeškega mi ni tuje.
in namesto obsojanja se odločam za odpuščanje, sočutje in ljubezen.
iz mojih ust v božja ušesa:)
berem čudovito, zanimivo knjigo Elisabeth Kubler Ross z naslovom: Kolo življenja!
avtorica je bila pionirka pri destigmatizaciji smrti in umiranja v bolnišnicah in nasploh.
zdravnica in neverjetno pogumna ženska, rojena v obdobju med obema vojnama v švici.
takoj po II. sv. vojni je kot mlado dekle odpotovala na Poljsko z namenom pomagati ljudem, da se hitreje opomorejo od vojne in spet zaživijo.
med drugim je tudi obiskala koncentracijsko taborišče Majdanek, v katerem je umrlo 300 000 ljudi. želela je na lastne oči videti nacistično krutost čisto od blizu.
pretresena in pod globokim vtisom je hodila sem in tja po taborišču in se spraševala:
toda zakaj?
kako je to mogoče?
kako so mogli moški in ženske tako prizadevati drug drugega?
citiram:
globoko zatopljeno v misli me je predramil jasen, miren in samozavesten glas mlade ženske, ki mi je odgovarjala. ime ji je bilo Golda.
tudi vi bi bili sposobni tega, je rekla.
hotela sem ugovarjati, a bila sem tako osupla, da nisem našla besed.
če bi odraščali v nacistični Nemčiji, je dodala.
hotela sem zavpiti, da ni res.
jaz že ne.
bila sem mirovnica. odraščala sem v prijetni družini in v miroljubni deželi. nikoli nisem poznala lakote ali diskriminacije.
Golda je te misli brala v mojih očeh in izkušeno odgovorila: presenečeni bi bili nad tem, česa vsega ste sposobni. ko bi odraščali nacistični Nemčiji, bi zlahka postali zmožni takih stvari.
Hitler živi v vsakem izmed nas.
želela sem razumeti, nisem se hotela prepirati in ker je bil čas kosila, sem jo povabila, da si razdeliva moj sendvič...
rojena je bila v Nemčiji in ko ji je bilo 12 let, so gestapovci vdrli v očetovo trgovino in ga odvedli s seboj. nikoli več ga ni videla. kmalu po izbruhu vojne so jo z vsemi družinskimi člani, tudi s starimi starši, odpeljali v Majdanek.
nekega dne so jih stražarji zgnali v vrsto, kakršni so bili že velikokrat priča. ljudje, ki so stopali vanjo se ponavadi niso vrnili. skupaj z družino je bila med tistimi, ki so jih slekli, da bi jih nato pahnili v plinsko celico. vpili so, prosili, jokali, molili. vendar niso mogli upati v dostojanstveno smrt ali preživetje, saj so jih porinili v smrt, hujšo od one, ki doleti govedo v klavnici.
Golda, to sijajno dekle, je bila zadnja v vrsti. siloma so jo skušali stisniti v celico, preden bi zaprli vrata in spustili plin. po nekakšnem čudežu, nekakšnem božjem posredovanju, se vrata niso hotela zapreti za njo. celica je bila prenatrpana, zato so jo preprosto sunili ven in jo pahnili na svež zrak, druge pa zažgali, da bi izpolnili dnevni delež.
njeno ime je ostalo na seznamu smrti, zato so domnevali, da je mrtva. niso je več poklicali. neobičajna pomota ji je rešila življenje.
ni imela časa za žalovanje. večino energije je porabila za preživetje...bodrila se je tako, da si je predstavljala dan, ko bo taborišče osvobojeno. bog jo je izbral, je razmišljala, da preživi in pripoveduje naslednjim rodovom o barbarstvu, ki mu je pričala...negovala je svoje sovraštvo in odločenost, da bo preživela do prihoda zavezniških sil.
toda, ko so jih osvobodili in jim na široko odprli vrata, sta Goldo ohromila bes in grenkoba, ki sta jo tiščala v krempljih.
ni si mogla predstavljati, da bi živela preostanek svojega dragocenega življenja v bruhanju sovraštva.
kot Hitler, je rekla.
ko bi porabila svoje življenje, ki mi je bilo prihranjeno,da bi sejala semena sovraštva, ne bi bila nič drugačna od njega, je rekla.
če lahko spremenim življenje enega človeka, ki ga odvrnem od sovraštva in maščevanja ter preusmerim k ljubezni in sočutju, sem si zaslužila preživeti.
kako naj razumem Goldo, človeka, ki je izkusil vso to krutost in se nato odločil za odpuščanje in ljubezen?!
zatorej, nič človeškega mi ni tuje.
in namesto obsojanja se odločam za odpuščanje, sočutje in ljubezen.
iz mojih ust v božja ušesa:)
četrtek, 4. februar 2010
sreda, 3. februar 2010
občutek varnosti
ko sem danes zvečer stopila iz hiše, sem kar naenkrat dobila občutek, kot da je vse v najlepšem redu, tako kot mora biti, postavljeno na svoje pravo mesto...
zrak je bil rezek, zimsko snežni mrazni:)
od nekje je prihajal vonj po drvih, ki se kurijo..
kar nekako me je za trenutek prestavilo v otroštvo pri stari mami na kmetih..
zima, nizke temperature, dovolj snega, večurno sankanje z bratom po bregovih okrog hiše in čisto veselje, užitek biti živ..in ko sva premražena in mokra stopila v hišo, kjer naju je ponavadi pričakal vroč zeliščni čaj in topla zakurjena kmečka peč na katero sva se skobacala in po kateri sva razobesila najine premočene cunje (kombinezonov še nismo imeli), srkala čaj, rdečih ličk, zadovoljnih obrazov; je bil svet tako lep... vse je bilo prav tisti trenutek, tako kot je bilo; ni obstajalo nič drugega kot tisti božanski trenutek...
in to je bil trenutek sedanjosti, čiste radosti in iskrenega veselja..
to je bil občutek popolne varnosti.
nobenega strahu ni bilo v meni, pred ničemer.
jutrišnji dan ni obstajal, skrbi za šolo ni bilo, skrbi za nobeno drugo reč ni bilo..
občutek varnosti je posledica - biti v sedanjosti - ampak zares in popolnoma v sedanjosti!!
zrak je bil rezek, zimsko snežni mrazni:)
od nekje je prihajal vonj po drvih, ki se kurijo..
kar nekako me je za trenutek prestavilo v otroštvo pri stari mami na kmetih..
zima, nizke temperature, dovolj snega, večurno sankanje z bratom po bregovih okrog hiše in čisto veselje, užitek biti živ..in ko sva premražena in mokra stopila v hišo, kjer naju je ponavadi pričakal vroč zeliščni čaj in topla zakurjena kmečka peč na katero sva se skobacala in po kateri sva razobesila najine premočene cunje (kombinezonov še nismo imeli), srkala čaj, rdečih ličk, zadovoljnih obrazov; je bil svet tako lep... vse je bilo prav tisti trenutek, tako kot je bilo; ni obstajalo nič drugega kot tisti božanski trenutek...
in to je bil trenutek sedanjosti, čiste radosti in iskrenega veselja..
to je bil občutek popolne varnosti.
nobenega strahu ni bilo v meni, pred ničemer.
jutrišnji dan ni obstajal, skrbi za šolo ni bilo, skrbi za nobeno drugo reč ni bilo..
občutek varnosti je posledica - biti v sedanjosti - ampak zares in popolnoma v sedanjosti!!
sobota, 16. januar 2010
...smrt/ponovno rojstvo...
...je naslov XIII karte velike arkane tarota.
njeno bistvo je, da se nekaj končuje, nekaj pa ponovno začenja.
nekaj spustimo, da se lahko porodi nekaj novega.
in nekaj se globoko transformira in preoblikuje za vse navzoče in soudeležene.
meni osebno se je ta karta dogodila 5.januarja 1990.
tisto jutro zgodaj se je moj partner in oče mojega otroka odločil zapustiti ta svet in oditi v drugega.
moje življenje se je sesulo kot hišica iz kart.
mislila sem, da bom umrla tudi jaz.
pa nisem.
moj mali sin je bil glavni motiv, ki me je obdržal tu.
6.januarja 2010 je dopolnil moj Lovro 24 let.
iz vsega srca sem hvaležna življenju, da ga imam in da še imam sebe.
tisti dan se je resetiral moj čas in začel teči ponovno.
ponovno sem se rodila, mukoma in v trpljenju ter bolečini sem odraščala.
na žalost ob odraščanju mojega otroka, ki je spremljal vso to mojo žalost in kar mi je žal, je edino to, da mu nisem bila sposobna dati več veselja in radosti.
ampak vsi se trudimo po svojih najboljših močeh.
sedaj sem odrasla. prav tako moj Lovro.
mogoče življenje sedaj vidim takšno kot je, brez drame in brez iluzij.
danes zjutraj je Petru, (mojemu sedanjemu partnerju) umrl oče.
spomnila sem se vseh smrti v mojem življenju, vseh mojih dragih, ki jih ni več tu, temveč so nekje drugje in človek se ob tem vedno spomni tudi na svojo smrt.
in spomni se tudi na življenje.
Življenje!
Smrt je lepša kot rojstvo, pravijo (za akterja v njej); za svojce je pa ravno obratno.
kako smo nenavadno "naštimani":)
njeno bistvo je, da se nekaj končuje, nekaj pa ponovno začenja.
nekaj spustimo, da se lahko porodi nekaj novega.
in nekaj se globoko transformira in preoblikuje za vse navzoče in soudeležene.
meni osebno se je ta karta dogodila 5.januarja 1990.
tisto jutro zgodaj se je moj partner in oče mojega otroka odločil zapustiti ta svet in oditi v drugega.
moje življenje se je sesulo kot hišica iz kart.
mislila sem, da bom umrla tudi jaz.
pa nisem.
moj mali sin je bil glavni motiv, ki me je obdržal tu.
6.januarja 2010 je dopolnil moj Lovro 24 let.
iz vsega srca sem hvaležna življenju, da ga imam in da še imam sebe.
tisti dan se je resetiral moj čas in začel teči ponovno.
ponovno sem se rodila, mukoma in v trpljenju ter bolečini sem odraščala.
na žalost ob odraščanju mojega otroka, ki je spremljal vso to mojo žalost in kar mi je žal, je edino to, da mu nisem bila sposobna dati več veselja in radosti.
ampak vsi se trudimo po svojih najboljših močeh.
sedaj sem odrasla. prav tako moj Lovro.
mogoče življenje sedaj vidim takšno kot je, brez drame in brez iluzij.
danes zjutraj je Petru, (mojemu sedanjemu partnerju) umrl oče.
spomnila sem se vseh smrti v mojem življenju, vseh mojih dragih, ki jih ni več tu, temveč so nekje drugje in človek se ob tem vedno spomni tudi na svojo smrt.
in spomni se tudi na življenje.
Življenje!
Smrt je lepša kot rojstvo, pravijo (za akterja v njej); za svojce je pa ravno obratno.
kako smo nenavadno "naštimani":)
Naročite se na:
Objave (Atom)