VOŠČIM SREČNO 2010!!

Čas je paradoks,
razteza se med preteklostjo in prihodnostjo,
ki obstajata le v naših mislih.
zamisel časa je dogovor
misli in jezika,
družbeni sporazum.
Globlja resnica se glasi:
Imamo le ta trenutek!

Dan Millman

dajanje..zakaj že?

..danes, ko sem šla po mestu, sem zopet opazila nekaj ljudi, ki prosjačijo na običajnih mestih.
bilo je pod nulo, zeblo me je, ko sem hodila, kako bi me šele zeblo, če bi dlje časa stala na mestu..

običajno nikoli ne prezrem teh ljudi in skoraj redno stisnem kak euro - zdaj temu - zdaj onemu, da vsak dobi na vsake toliko časa.

danes sem se pa zavestno ustavila, ko sem že segla po denarnici, kajti naenkrat sem se zavedala vzroka zato, da bom dala denar tej osebi.. in vzrok je bil v tem, da sem bila zeloo vesela, da imam topel dom, tople obleke in denar, ki priteka v moje življenje...in da sem imela slab občutek ob tem, ko sem gledala tega človeka in njegovo stisko, pa sem mu nameravala dati iz "napačnega" razloga - iz svojega občutka slabe vesti.

morala pa bi mu dati iz odprtega srca, iz želje da dam, neglede na karkoli;
samo da dam, da nekomu pomagam - zgolj iz lastne želje po tem.
mislim, da je to edini pravi namen pomoči drugemu.

in sedaj je čas obdarovanj, čas razmišljanja o drugih - o tem kako, s čim naj jih obdarimo?!
mogoče je tudi čas razmišljanja o tem zakaj obdarimo nekoga?
če izvzamemo, da je to tradicija in običaj seveda;
kaj se skriva za našimi darovi?

kateri naši občutki so v naših darilih?

je to mogoče občutek: poglej me kako sem dobra, kako pozorna do tebe...
ali : jaz imam za božič vse kar potrebujem - ti reveži pa so ali bolni, ali sami ali brez denarja in res ne morem biti taka packa, da ne bi mislila tudi na njih, ko pa mi gre dobro...mogoče pa bo tudi meni nekoč šlo slabo in bom potrebovala pomoč...
torej neka vrsta preračunljivosti za takrat, ko se bo situacija obrnila in si želim že sedaj zagarantirati pritok dobrin...
ali: joj res upam, da bo tole prekrasno in drago darilo mojemu otroku vsaj malo nadomestilo vso tisto mojo odsotnost med letom, upam, da bo pozabil na to...
ali: mogoče me bodo pa sedaj opazili in imeli radi...
ali pa se čutimo dolžni vrniti pozornost, ki nam jo je nekdo že iskazal.

skratka, za dajanjem daril je zadaj mnogokrat lahko precej občutkov, ki nimajo veze s samim smislom obdarovanja, ampak z našim odnosom do obdarovanca in sicer nerazrešenim in delom sebe na katerega nam je večkrat preboleče pogledati, ker naletimo na bolečino, žalost in osamljenost. in to našo!!! svojo.

in zato danes nisem želela dati eura tistemu premrlemu moškemu, ki me je videl kako sem segla po torbi in me potem srepo prebodel z očmi, ko sem potegnila roko nazaj, ga pogledala v oči in rekla: sory!
sklenila sem, da bom dajala samo iz čistega srca in želje, da nekomu res pomagam in ne zaradi občutka krivde, ker jaz imam, drugi pa nimajo!
in to omogoči samo odprto srce!
odpirajo se nam srca,
ker svetloba neskončne ljubezni počasi prodira skozi temo,
nas objema, preveva in podpira v tem, da smo kar smo in da živimo svoj namen!

pokončna drža! bravo!

Poljska ministrica:
Ne bom naročila cepiva, zaradi katerega bo umrlo več ljudi kot od gripe

15.11.2009
Avtor: Nenad Jarić Dauenhauer

Poljska ministrica Ewa Kopacz se je odločila, da ne bo izdala naloga za nakup cepiva proti virusu prašičje gripe, in tako prilila še dodatnega olja na vroče razprave, ki se o kakovosti cepiva odvijajo med mnogimi strokovnjaki po svetu.
Njena odločitev je naletela na resne kritike združenj za človekove pravice, a hkrati tudi na odobravanje dela javnosti in njenih zastopnikov.Poljski pravobranitelj za zaščito človekovih pravic Janusz Kochanowski je danes najavil, da bo ministrico tožil. Opozarja namreč, da naj bi njeno odlaganje nakupa cepiva lahko ogrozilo življenje in zdravje ljudi. Zagrozil je, da bo celoten primer izročil tožilstvu, če se situacija ne spremeni do ponedeljka.Ne hecajmo se. Čas za hece je minil, je Kochanowski izjavil za televizijsko hišo TVN 24. Poudaril je, da je Poljska edina evropska država, ki je sredi pandemije ostala „mrtvo hladna".
Ministrica je imela v parlamentu govor, v katerem je poskušala obrazložiti svojo odločitev:- V dvajsetih letih zdravniške prakse mi je bila prioriteta predvsem ne škoditi pacientom. S tem pravilom sem prišla tudi na mesto ministrice, je izjavila Kopaczeva.- V situacijah, ko sem morala ljudem priporočiti neko zdravilo, sem se, kot, verjamem, vsak zdravnik, vprašala, ali bi ga dala svoji stari materi ali otroku. Ministrica trdi, da se je o cepivu posvetovala s svojimi izkušenimi kolegi, strokovnjaki za cepiva, in da je med pogovori s proizvajalci naletela na najmanj 20 sumljivih točk. - Kaj je dolžnost ministra? Podpisati sporazume, ki so v najboljšem interesu poljskega naroda, ali sporazume, ki so v interesu farmacevtskih firm, je vprašala in prejela aplavz podpore od dela poslancev. Zakaj se je le 13 % Nemcev, ki so sicer poznani kot narod, ki se redno cepi, odločilocepiti z obstoječimi preparati proti prašičji gripi, čeprav so zanje brezplačni? Zakaj nimamo razultatov kliničnih testiranj ali informacij o stranskih učinkih na spletnih straneh, je vprašala ministrica v govoru, ki postal hit na YouTube-u.- Ne bom dopustila uporabe cepiva, ki ni popolnoma testirano in od katerega bi lahko umrlo več ljudi kot od same prašičje gripe, je za konec opozorila ministrica, neposredni TV-prenos seje pa je bil po tem prekinjen.
Na Poljskem je dosedaj zabeleženih 234 obolelih za prašičjo gripo, smrtnih primerov pa ni bilo.Ministrico pri njeni odločitvi podpira tudi poljski premier Donald Tusk, ki je prejšnji teden izjavil, da njegova država ne bo kupovala cepiva, vse dokler se ne dokaže, da je popolnoma varno.

Vir: http://www.jutarnji.hr/poljska-ministrica--necu-nabaviti-cjepivo-od-kojeg-ce-umrijeti-vise-ljudi-nego-od-gripe/350276/

svetilnik

nekateri ljudje so kot svetilnik..
pokončni, trdni, stojijo na rtu..otoku..biča jih morje, veter..
a vseeno svetijo in vodijo..

ko prideš v njihovo bližino, te obsije njihova svetloba in začutiš njihovo moč..
ta svetloba ti omogoči, da prepoznaš svojo svetlobo in zaznaš svojo moč..

vzravnaš se, postaneš mali svetilnik, zasvetiš...

tomaž humar je bil eden izmed takih svetilnikov..
drugi je tomo križnar, na čigar žuru za darfur sem bila včeraj..

ko se je pojavil na odru, je zasvetil tako močno; da me je njegova svetloba pogrela in njegova pokončnost pomagala, da se zravnam in zasvetim tudi jaz..

tomaž

kako pomembno ja vsako življenje!
čeprav življenje tujca.
in kako pomembna je vsaka smrt!
čeprav smrt tujca.
kadar se te dotakne, da nekaj v tebi vzvalovi, se zatrese...da te nekje v srcu zaboli...da zopet začutiš bolečino...da zopet začutiš, da si živ...

...da si še živ...da imaš še možnosti... da lahko še kaj spremeniš... dodaš ali odvzameš v svojem življenju.

m.l.king je dejal: "I have a dream"
tomaž je, ne le imel sanje, ampak jih je tudi živel..

"dolgost življenja našega je kratka" je napisal naš največji pesnik "kaj znancev je zasula že lopata, al dneva ne pove nobena pratka"

Zatorej ne izgubljajmo časa, niti dneva več, niti trenutka...živimo polno in brez strahu to naše prečudovito življenje!

ježek

danes sem na sprehodu po gozdu srečala ježka.
ni bil prav velik, mogoče je bila samička..ali mladi ježek.
brskal je tam med listjem pod drevesom.. ko me je opazil se je ustavil in čakal..
ni se zvil v klobčič, ni poskušal zbežati, samo stal je in čakal.

obstala sem in ga opazovala, kot ponavadi počnem, kadar imam priložnost v naravnem okolju videti žival..opazujem življenje, ki je tako različno od mojega, da si niti v sanjah ne morem predstavljati kako pravzaprav poteka!

potem se spomnim, da ga slikam in približam svoj mobilnik zelo blizu temu bodičastemu smrčkotu:)
on se prestraši in se zdrzne in začne hitreje dihati.
na milost in nemilost mi je prepuščen.
lahko bi ga brcnila, udarila s palico ali karkoli hudega pač..
on ne ve, da sem jaz samo radovedna osebica, ki mu nič žalega ne bo storila, ki ga želi ovekovečiti na slikci in ga malce od blizu opazovati..
zanj sem nevarnost, življenjska nevarnost..
kmalu se umaknem, ker vidim njegov strah..

in premišljujem: ali sem podobna temu ježku?
kdaj me je strah življenja?
ali to kar mi življenje prinaša, tudi jaz dojemam kot nevarnost in se zato poskušam umikati?
in zakaj me je strah življenja?
pa saj sem kar pogumna ženska, se mi zdi; ampak nekje v sebi pa dobro vem, da še vedno ne zaupam dovolj življenjskim spremembam..
včasih se zato zvijem v klobčič in počakam, da mine;
tista nevarnost od zunaj, ki je mogoče samo nekdo večji od mene, ki me opazuje kako živim!!

še ena pesem

...brskala sem med svojimi zapiski in dnevniki ter našla tole pesem, ki mi je res prelepa ljubezenska poezija.
avtorja pa na žalost nisem zapisala, tako da ne poznam izvora...

(moj) Poljub ni dotik

(tvojih) Ustnic, ki ljubijo.

Pač je dotik (moje) duše,

ki se predaja milovanju srca (tvojega).

In se poraja iz (tvojega) duha,

ki pije na (mojem) izvoru moči.

A (tvoj) izvor moči je skrit

v senci Duše (moje).

In Ljubezni (najine)

katera večno počiva

v zenici, ki nas zmeraj gleda,

a videti se ne da!

še nekaj o tomu križnarju

Vztrajna govorica, da je postal svetovni popotnik zaradi neozdravljive bolezni, ne drži. Govorica pravi, da naj bi mu bili zdravniki pri nas diagnosticirali nekaj neozdravljivega, nakar jih je poslal v maloro, sedel na kolo in se s popotovanji pozdravil. A resnica je enako, če ne še bolj zanimiva! Leta 1979 se je iz Nubskih gora dejansko vrnil s smrtonosno boleznijo, ki še danes nima imena. Od njega so dvignili roke tako nubski vrači kot zahodna medicina. Najprej beograjska in potem še ljubljanska biopsija jeter sta mu napovedali nekje od šest do osemnajst mesecev življenja. Celice v jetrih so mu odmirale in se nadomeščale z vezivnim tkivom - in ko bi tega enkrat zmanjkalo, bi zmanjkalo pacienta. A rešila ga niso svetovna vandranja, rešila ga je slovenska gmajna.V to gmajno je takrat 25-letni mladenič hodil vsak dan jokat, saj je bil še poln strasti in načrtov in ni bil niti približno pripravljen za odhod. In potem je nekega dne našel lužo, v kateri se je zrcalila vsa lepota sveta. V tisti pocasti mavrici, kakršno na makadamski luži pričarajo avtomobilski izpuhi, je videl, kako neskončno je svet lep. V mavrici je, ne da bi za en sam hip nehal videti tudi blato, zagledal vse rdeče puščave Avstralije, tihomorske otoke Polinezije, vse reke Amazonije in sibirsko tajgo ter himalajske vrhove. V ščepcu peska je uzrl celo vesolje in v njem se je nekaj spremenilo. Obrnila se mu je pamet - v bistvu mu je tisto, čemur radi pravimo 'pamet', nehalo škodovati in spoznal je, da je vse sveto. Življenje je darilo, vsi smo udje istega drevesa - problemi so dobrodošli, saj v sebi nosijo izkušnjo.Izvidi so se začeli sami od sebe izboljševati. Ko Tomo danes pripoveduje o tistih dneh, ko je dobesedno umiral, je vsake toliko malce v zadregi, ker lahko ponudi tako pomanjkljivo razlago za zmagoviti preobrat, a tako je pač bilo. Ker je življenje darilo, ga je končno odprl in se odpravil obiskat vse krasote, ki jih je bil uzrl v luži. Leta 1985 je pustil doma sina in partnerko in dobro službo menedžerja v Iskri ter se kot prostovoljec odpravil v Pakistan, Afganistan in Indijo pomagat beguncem. In ko je sedem let potoval s kolesom, se mu je srce polnilo z neslutenimi lepotami, a tudi z neslutenimi grozotami sveta. Danes, pravi, mu fizično zdravje sicer še vedno služi, psihično pa je sesut bolj kot kadarkoli. Desetletja genocidov in masakrov nad staroselci, ki jih njegova matična civilizacija v redkih primerih, ko jih pobeleži, pozabi tri dni po pogrebu, ga čedalje bolj pehajo v obup.Prav te dni končuje svojo zadnjo knjigo Vojna za vodo, ki bo bralcu predstavila kronološki portret žrtvenega oltarja, na katerem so se v imenu zahodnega načina življenja znašli premagani. Že po telefonu iz njega brizga gnev: »Pišem, pišem - in se sproti ves čas trudim pozabiti, kaj sem pravkar napisal, ker je preveč ostudno. Ker je ta svet preveč gnil in pokvarjen in ker skoraj nikogar nič ne briga. Vsak, vsak od nas je odgovoren - vsak, ki ima tako krasno poceni mobitel, vsak, ki se pusti uspavati smrdljivim lažem, ki jih širijo CNN-i tega sveta.«

Kamere

Neki njegov prijatelj mi je zanj rekel, da bi bil to lahko precej nevaren človek, če ne bi bil tako neskončno dobrosrčen in nežen. Fit mož v rdeči vetrovki s sijajnimi lasmi sicer zamudi pol ure, a je potem neskončno prijeten sogovornik z izjemnim darom za učinkovito frazo. »Poglej, za takele kamere gre!« je prva stvar, ki mi jo reče, ko sedeva za mizo - kot bi nadaljeval pogovor, ki ga nisva nikoli začela. »V bistvu sploh niso kamere, ampak kamerice, vidiš, takole si jo zatakneš za pulover in potem vsi mislijo, da je kuli.« Na mizo postavi tanko črno paličico s tremi brlečimi lučkami, kakršno lahko iz Hongkonga naročiš za 40 evrov in kakršna lahko v Darfurju reši nešteta človeška življenja.Odkar so Slovenci domačine letos spomladi oskrbeli s prvo pošiljko videokamer, prenosnih računalnikov in satelitskih telefonov, je v regiji manj napadov na civilno prebivalstvo, saj je med lokalnimi razbojniki zavladala panika, da se bodo njihovi obrazi pojavili na programih svetovnih TV-mrež. »Veš,« pravi Tomo, »za dominantno sudansko kulturo - torej arabsko - sta v tem kontekstu specifični dve reči: po eni strani jim je neskončno pomembno, da bi bili v očeh sveta videti gostoljubni in dobrosrčni ljudje, po drugi pa se kot muslimani že v osnovi zelo bojijo vsakih slik in podob. Zanje najbrž prav res ni hujšega, kot če se znajdejo na posnetku, kako posiljujejo neko žensko - to lahko za posameznika hitro pomeni smrt, za njegov klan pa neizbrisno sramoto za par generacij naprej. Za sudanske Arabce so lokalni črnci sicer tazadnje opice na drevesih, ki jih lahko po mili volji iztrebljaš, a zahodni ljudje smo zanje impresivni starejši bratje, zato vsak dan znova hrepenijo po našem odobravanju. Pa saj tudi pri nas na Zahodu kamere uporabljamo za to, da krotijo zveri v sebi. Zakaj ne drvimo skozi predore 180 na uro? Zato, ker ne vemo, kdaj in kje nas snemajo.«Letos marca so tja dol poslali pet kamer - in prvi posnetki, ki so jih prek satelita dobili nazaj, so bili posnetki tega, kako so svojci kamere pretihotapili v zapor tik pred usmrtitvijo devetih nedolžnih ljudi. Sudanska vlada jih je z namenom podpihovanja sovraštva usmrtila, ker naj bi domnevno obglavili tujega novinarja. Njihove žene in otroci so, tik preden so deveterico ubili, posneli, kako obsojenci v kamere dvigajo svoje dlani brez nohtov - jasen dokaz, da so bila priznanja, na podlagi katerih so jih obsodili, izsiljena z zverinskim mučenjem. Ko Tomo Križnar dviguje svoje razbrazdane roke proti meni, da bi demonstriral, kako so jih usmrčenci kazali kameri, je to edinkrat v pogovoru, da ga za hip skoraj premagajo solze.Zbirajo se torej prispevki za kamere - a tudi ko bo nad civilnim prebivalstvom v tistem grotlu manj nasilja, mu bo ostal še en gromozanski problem: voda. Sahara se širi s hitrostjo sedmih kilometrov na leto in Evropi grozijo desetine in desetine milijonov podnebnih beguncev, na katere ni niti približno pripravljena. »Leta '79 sem bil na teh danes opustošenih območjih - in kdor ni videl na lastne oči, najbrž res ne bi mogel verjeti: namreč, kakšno čudovito zelenilo je tam nekoč bilo! To so bile nebeške oaze, ljudje so ležali ob potokih in jedli datlje, šlo je za pravi raj na zemlji! Nihče, ki je imel trohico zdrave pameti, ne bi v primerjavi s tistim izbral tega smrdljivega kovtra zastrupljenega naftalina, pod katerim smo se navadili živeti na Zahodu, ker pač ne poznamo ničesar drugega.«Zdaj jim je v nekdanjem nebeškem raju reke zasul pesek, smrt je na osvajalskem pohodu. Lokalni šamani prebivalstvo učijo, da gre za zlo zahodnjaško magijo, zaradi katere pade toliko manj dežja - in v bistvu imajo prav. Kako, s kakšnimi argumenti bi jih človek lahko poskusil prepričati, da zahodna civilizacija ni rak planeta, če pa to tako očitno je?Vrtalna naprava za iskanje in črpanje vode bi stala okrog 150.000 evrov, rešila pa bi milijone eksistenc. Zdaj namreč vodo še vedno iščejo z bajalicami, pri čemer se seveda pogosto zmotijo in zaman kopljejo tudi po petnajst metrov globoko. »Zavedati se moramo: če najdejo toliko vode, kot je potrebujejo za preživetje, potem bomo imeli zahodnjaki morda to neznansko srečo, da bodo sahelski Afričani ostali tam. Pa saj to je vendar vse, za kar nas prosijo - saj nas ne prosijo za nič drugega! Oni imajo svoje kraje neskončno radi - tukaj pri nas je zanje itak premrzlo in premrzko. S peskom v očeh smo se rodili, pravijo, s peskom v očeh želimo umreti. Tam je bilo do sedaj tako krasno živeti! Ponavljam: nihče pri zdravi pameti ne bi raje izbral tistega, čemur pri nas tako radi rečemo civilizacija. Tam so imeli dolga dolga leta tisti pravi socializem - plemenito pleme in žlahtna žlahta. To ni bilo tako kot pri nas, tam sta bila tako velik revež kot velik bogataš sramota za celotno skupnost.«

Vsi nas sovražijo

Takoj, ko se je vrnil iz Afrike, je šel na zunanje ministrstvo, a mu je minister Žbogar rekel, da ni denarja in da bo pač treba računati na kake bolj civilne iniciative. Nasploh se Evropa obnaša kot en tak mongoloiden noj. »Vsak Afričan, ki ostane doma, je nekdo, ki ga ni treba strpati v moderna koncentracijska taborišča, kakršna je ustvaril Gadafi po Libiji v sodelovanju z Berlusconijem in z direktnim financiranjem Evropske unije. Tista taborišča tam so največja sramota, pa zanje ljudje sploh ne vejo! Podnebne begunce, ki imajo denar, potem spustijo naprej proti evropskim Alpam, ostale pa množično posiljujejo, mučijo in izkoriščajo za suženjsko delo. In to vse za tvoj in moj, evropski denar! Joj, kako dostojni potomci svojih kolonialnih dedov in babic smo v resnici.«Sovraštvo do zahodnjakov, ki danes plameni praktično po vsem svetu, moraš občutiti na lastni koži, da lahko verjameš. Kamorkoli gre, se ne počuti več povsem varnega - in kako ga to prizadene, ko si pa že vse življenje prizadeva graditi mostove! »V Koranu piše: Ustvaril sem vas različne zato, da se boste drug od drugega učili. To je bila vedno osnova moje antropološke vizije, a sem je po zahodnih kanonih humanistike našel tako prekleto malo. Nikjer nisem našel toliko bratstva kot v Koranu - greh, zločin je bil, kakšen prevod nam je posredoval Jelinčič. Samo tisto res najslabše so vrgli skupaj in poskrbeli, da je dobila čisto vsaka dvoumnost najslabšo možno interpretacijo. Ampak mi se moramo boriti, da bodo nove sile čim manj ponavljale naše napake. Si predstavljaš: če bosta morali Kitajska in Indija spet skozi vse naše -izme, potem ne bomo nikoli dočakali miru.«Evropa si lahko po njegovem zdaj pomaga samo še, če se krčevito oklene najboljšega v svojem humanizmu - kajti njeni sovražniki so danes že pošastno močni, poleg tega se čedalje bolj povezujejo. »Ne vem, koliko pri nas vemo o teh povezavah, ampak jaz hodim po tistih krajih vsako leto in na lastne oči vidim gnev. Pa saj stoletja zatirana ljudstva vendar niso nora, da bi tudi v tretjem tisočletju častila Pajo Patka!! Da bi jim med otroki vladala taka duhovna beda kot med vsega sitimi otroki Amsterdama, New Yorka ali Milana! Koliko droge, prostitucije in obupa je po tistih sajastih smetiščih, koliko nihilizma! In povsem logično je, da je tako: z ognjeno vodo in s steklenimi biseri kupljeni imperij propada. Dokler so se lahko širili s teptanjem nebojevitih ljudstev, so bili prebivalci evropskih kolonialnih sil strahovito živahni. A teh časov je nepreklicno konec.«Zdaj smo v vmesnem obdobju, ko mnogim zatiranim, ki se borijo za preživetje, ne ostane dobesedno nič drugega kot terorizem. Islam se brani - ves čas se bori za preživetje svoje kulture in dostojanstva. Tomo razlaga, kako si ne zna več pomagati, da pogosto ne bi bil na strani teroristov: tako kot oni v sebi ne najde več volje, da bi podpiral stari red. Mnogi izmed teroristov, s katerimi je komuniciral, so bili skrajno pošteni, po lepoti in pravičnosti hrepeneči ljudje - hrepeneči, kot so hrepeneči nekateri zahodnjaški šestnajstletniki, preden kupijo to civilizacijo, ki je brutalna izdaja vsega, kar je na življenju svetega. Samorazstreljevalci po njegovem niso nori - samo poslušati jih je treba kaki dve uri, da ti povejo vse tiste reči, ki jih nisi slišal na CNN-u.Knjiga izide oktobra, pravkar pa se je vrnil s festivala v Milanu, kjer je Vojna za vodo doživela stoječe ovacije petstotih ljudi: »Še vedno nisem povsem predelal te izkušnje. S kakšno grozo, s kakšnim trepetom očitno prebivalci teh industrijskih megalopolisov spremljajo svetovno dogajanje - kako zelo čutijo, kaj vse jim diha za ovratnik. Pri nas smo glede tega zaspani, čutimo se blazno varno spravljene v teh naših hribih ... Kako smešno.«Kljub uspehom Tomo pravi, da se počuti slabše kot kadarkoli. Ne spi, vsak dan znova se grize: »Strah me je, ker smo na ladji brez kapitana. Glede na to, kaj nas čaka, bi morali politiki okoli hoditi vsi bledi in shujšani in neprespani, ne pa da se lesketajo kot Barbike!« Sanja o sožitju - sanja o vetrnicah v Sahari, ki bi brez onesnaževanja proizvedle večino elektrike za Evropo ... A sanje so čedalje bolj oddaljene, in tudi zato spet kadi - kot začne kaditi vedno znova, ko dalj časa preživi na našem koncu, kjer poliramo križišča, vnemar pa puščamo najosnovnejše potrebe naše človečnosti.Lekcije, ki prihajajo s še včeraj zavezniških koordinat, so neskončno strašljive: od 180 milijonov dolarjev, ki jih je 120 milijonov članov Save Darfur Coalition zbralo po svetu, je šlo skoraj vse za obveščanje o genocidu, konkretne materialne pomoči pa ni bilo od nikoder. V korporativnih deželah se je tudi aktivizem docela sprofesionaliziral in marsikdo se je s tem pošteno omastil. »Kako pogosto mi kdo da roko in reče: BRAVO! Ko je treba kaj narediti, sem pa kar naprej skoraj sam.« A kljub strahu in obupu ne odneha: Nube so ga naučili, da dokler živi en sam nubski otrok, upanje ostaja. In tudi s tem poslanstvom je Tomo naredil svoje tri otroke: dokler živi en sam človek, upanje za svet ostaja.
(vir-Mladina)

žur za darfur

po radiu sem pravkar poslušala krajši intervju s tomom križnarjem.
http://www.radiohit.si/si/novice/14012/default.html

za toma sem slišala že več kot 20 let nazaj, ko je pogumno kljuboval smrtni obsodbi zdravnikov, ozdravel in se brezkompromisno vrgel v življenje.
občudovala sem ga že takrat, kajti sama sem bila še zelo daleč od tega, da se brezkompromisno vržem v "ralje života":)

tudi danes še nisem tam, kjer je tomo bil že 20 let nazaj in močno dvomim. da bom kdaj imela to moč!!

kar me pa zares prevzame pri tem človeku, pa je njegova strast in iskrenost v odnosu do zavrženih, od vseh pozabljenih in zlorabljenih ljudi na področjih, kamor si ne želimo zares stopiti in česar ne želimo da nas nekdo stalno opominja in mi vzbuja slabo vest ob mojem prijetnem, mirnem, sitem, udobnem življenju...

vsaka čast tomo križnar!!

večkrat javkam(o), kako nič ni mogoče spremeniti na tem svetu!
kako je že vse vnaprej določeno in kako nimam dovolj moči, da bi karkoli lahko dodala ali spremenila na bolje..
zmota.
tomo s svojim življenjem in delovanjem dokazuje ravno nasprotno!!
veliko je mogoče spremeniti.
ko si upam(o) stopiti iz svoje udobne dnevne sobe, iz svojega varnega življenja...

ali si zares upam?
ali si toliko zaupam, da si upam?
in zakaj si ne upam?
zakaj ne zaupam?

skratka:
v torek, 17.11. bo v festivalni dvorani v ljubljani žur za darfur!
nastopili bodo slov-afriški glasbeniki (predin,gjurin,langa,pengov,chris eckman...)
vstopnica bo (mislim da) 13 eur.

izkupiček bo namenjen nakupu miniaturnih videokamer in fotoaparatkov, ki jih bo tomo dostavil v sudan,v roke ljudem ki jih namontirajo v svoje domove, da preventivno preprečujejo zlorabe, posilstva in podobna grozodejstva...kajti izkušnje so pokazale, da so takšne napravice že zmanjšale število takih dejanj..kajti akterji ne marajo biti poslikani in snemani pri svojih grozljivih akcijah...
..ter za nakup nove vrtalne naprave za vodo!

če lahko vsaj nekaj storim za ljudi, ki trpijo v tem trenutku - potem pridem na ta žur v torek 17.11.
in tomo- faca si! res!

pesem

...naletela sem na čudovito knjigo Alenke Rebula - Blagor ženskam

iz katere je tudi tale prekrasna pesem:


Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.

Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji.

Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi,

z otročiči v naročju
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen!

ali mi je tega res treba??

...sem se vprašala po masaži, ki sem jo izvedla danes!!

in odgovor je kot na dlani: NE, ne potrebujem masaž, kjer moški potrebujejo erotično masažo...
a nekako ne morem in ne morem tega moškim dopovedat...

klici...povpraševanje...zanimanje za mojo (spolno) zasebnost in na koncu, ko se oseba "izmuzne" mojemu ostremu rešetu in vseeno pristane ne masažni mizi...kjer odkrito namiguje na spolnost...kjer se poiskuša z roko dotikati mojega telesa...kjer odkriva rjuho (kot ponesreči), da se pokaže spolni organ...kjer mu tudi moje večkratno ponavljanje: "da jaz tega ne počnem" - ne pride do živega...in tako lahko postanem samo še tako nesramna kot dotični moški in ga s svojo odkritostjo postavim pred zid...

ne, vsega tega mi niti pod razno ni treba več prenašat!!

zato bom nekaj spremenila pri klasični masaži telesa!
ne vem še kaj in kako, ampak tega se ne grem več!

po današnji masaži sem se počutila podobno, kot posiljena ženska (pa čeprav sem izvedla samo klasično masažo telesa)...
...ampak neprestano namigovanje in prepričevanje, da je to normalno, da je to del masaže, in način, ki ni kazal spoštovanja do mene - kot osebe in kot ženske...

mislim, da sem danes naredila najtežjo masažo v življenju!

in odločitev je padla!
sprememba prihaja!!

na žalah je že gužva

..tako in drugače..
ta teden sem šla na mamin grob, v sled prihajajočega dneva mrtvih.
v nekaj minutah sem ga uredila - porezala tisto cipresje ter dodala krizantemco. in to je to. brez velikih priprav in stroškov.
nepotrebno in odveč se mi zdi izgubljati čas in denar za urejanje grobov.
cvet in svečka in dobra misel, ki jo namenim spominu na osebo, ki je v grobu definitivno ni!!

nikoli nisem razumela čemu in zakaj ljudje izgubljajo toliko časa, napora in denarja za to, da je grob lep, poln ikeban in obdan z novim, belim bleščečim peskom..

že kar nekaj ljudi, ki sem jih imela rada, je odšlo na drugo stran.
in že od malih nog nisem verjela, da so te osebe v resnici umrle!
umrle na fizičnem nivoju, a na duhovnem ne!!
to je bilo vedenje, ki je bilo od nekdaj v meni in vsaka nova smrt v mojem življenju, ga je samo še dodatno potrjevala.
vera v življenje, ki nikdar ne umre, je del mene. sem jaz.
zato mi misel na smrt ni težka in življenjske tegobe se mi zazdijo le utrinek, le iluzija v neskončnem življenju moje duše, ki je in ki bo!

čustva navezanosti na osebo, ki jo imamo radi in ki je naša; nas vodijo, da trpimo, da se žalostimo in da negujemo grobove kot zadnje domove naših dragih.

ni zadnjega doma. ni smrti.
samo življenje je,v najrazličnejših oblikah.

in jaz ne želim imeti groba, želim biti raztresena po morju, ki ga neizmerno ljubim.. želim, da se ostanki mojega telesa spojijo z valovi, vetrom, soncem...

dragi moški

...klasična/švedska masaža telesa ne pomeni tudi masaže intimnih delov vašega telesa.

to je masaža obraza/glave, rok, nog, prsnega dela, trebuha in hrbta.

pri meni traja uro in pol in ne vključuje masaže spolnih organov.

pika.

to pišem, ker so spet začeli klici s tovrstnim povpraševanjem.

in prav vztrajni znate biti pri tem, zato mi jemljete energijo, čas in pozornost.

sončni portal v ljubljani

vsake toliko časa (pa ne tako redko) imamo tudi v ljubljani prečudovite sončne zahode in nocoj je že bil eden takih...tam nekje nad toškim čelom, kjer zahaja sonce; se je odprl nekakšen portal oranžno rumene zlate svetlobe... izgledalo je čudovito in mogočno. ko sem to opazila, sem se kar ustavila in občudovala in obžalovala, ker nimam pravega fotoaparata, ampak tudi mobi je dal približno sliko.

in zavedala sem se lepote življenja in planeta na katerem živim!!

in spomnila sem se vseh tistih ljudi, ki jih ni več z menoj in ki sem jih imela rada...

in spomnila sem se tistih, ki so še živi in jih ni z menoj, pa jih imam tudi rada...

in spomnila sem se vseh, ki stokajo kako je življenje težko in naporno, obenem pa so zdravi, inteligentni in sposobni...

spoznala sem nepokretne ljudi, ki so življenje živeli v posteljah...

ljudi s posebnimi potrebami vseh vrst, ki se niso pustili malodušju in pogumno živijo v okviru in čez okvire svojih zmožnosti...

otroke, ki so bili invalidi od rojstva; njihove bolečine,upanja in iskrice v očeh...

neozdravljivo bolne, ki se niso pustili motiti v uživanju tega življenja do konca...

starčke, ki so umirali sami v posteljah doma...

starčke, ki so samevali obkroženi z ljudmi -v domovih za upokojence ali pri svojih bližnjih...

kot nekak flesh so šli vsi ti obrazi skozi mojo glavo in spoznala sem kako veliko bogastvo je vsak od njih pustil v mojem življenju...

odtis stopinje v mojem srcu...

življenje je zares prekrasno in zares rada ga živim!

avtodestruktivnost narave in človeka

pred dobrim letom je v okolici Ljubljane ter v kamniških gozdovih huda ujma pustošila po gozdovih.

med drugim je bil na tapeti tudi smledniški hrib, kamor se večkrat zatečem na krajši sprehod, ker običajno ni preveč ljudi in lahko v miru razmišljam in se prepuščam domišljiji...

nekaj tednov po tej nevihti sem šla zopet na smlednik in sem bila šokirana nad tem kaj in kako lahko narava deluje in kakšne moči se skrivajo v njej!!

pretresena sem bila in žalostna, ker je bila narava resnično ranjena in moj zavetnik gozd zelo močno poškodovan...

cela pobočja so bila pokošena, debla odrezana na raznih koncih in zdelo se je, da bo potrebno ogromno dela, truda in časa, da se bo stvar zacelila, pravzaprav desetletja..

pred nekaj dnevi sem zopet šla tja; na nekaterih pobočjih se je poznala pridna roka lastnika, ki je pospravil, nažagal, zložil debla in veje...na drugih pa pa se praktično še ni kaj dosti spremenilo in debla še vedno žalostno in ranjeno zrejo v nebo in čakajo...

(vem, da so drva za kurjavo precej draga, ampak tu konkretno propadajo..)

med sprehodom med temi ranjenimi drevesi se mi je utrnila misel, kako je narava v tem primeru delovala proti sebi, poškodovala je sama sebe in vprašala sem se

zakaj?

zakaj se je samouničila?

kje je vzrok?

česa je bilo preveč?

je bilo česa premalo?

in nehote mi je primerjava ušla na človeka in njegov odnos do sebe!

v moji bližini so trenutno 3 osebe, ki so zbolele za rakom; vsaka v različnem obdobju, tako življenja, kot bolezni.

nekako od strani spremljam njihovo pot in boj z boleznijo.

rak je zame zelo kompleksna bolezen, ki nikakor nima le fizične razsežnosti, temveč tudi duhovno, energetsko, čustveno, mentalno.

in iskanje vzroka je vedno spuščanje vase in soočanje s seboj in svojo avtodestruktivnostjo!

in zato menim, da se je zdravljenja dobro lotiti celostno, ne le na fizičnem nivoju.

in to ni enostaven proces, posebej še zato, ker pri nas nimaš zadostne podpore v uradnih vejah medicine, niti nimaš nikakršne predstavitvene možnosti vseh možnih principov zdravljenja in si zato bolj ali manj prepuščen svoji iznajdljivosti.

toda nihče na tem svetu ni sam in nihče edini...in pravijo, da to kar je nekomu že uspelo, lahko uspe tudi meni ali tebi, zato upanje nikoli ne sme biti izgubljeno.

NIKOLI!

dokler smo živi je možnost!

je upanje, je vera in je ljubezen!

in ljubezen je najmočnejša!

pregovor

Meri v nebo, pa boš zadel višje od drevesa!

veliki vegetarijanski piknik

...je to soboto v ljubljanskem Mostecu!!!

pridem, zanimivo bo!

www.osvoboditev-zivali.org

metulji počivajo

sava, nagci, smeti in jaz

pasja vročina je.
in se jaz namenim malo posončit in poležat ob reki, naši najdaljši, ponosu naše domovine:)

na Tacnu, kjer to običajno počnem so imeli trening za tekmovanje v kajak kanuju, ki bo ta vikend.
polno ljudi, organizirajo, pripravljajo, ni miru...

potem se spomnim, da bi šla k črnuškemu mostu.
še nikoli nisem bila tam in me zanima kako je?!
vem, da se ljudje tam sončijo, tudi nagci.

ko se sparkiram, še kar normalno vse izgleda:)
potem se odpravim ob bregu, po potki, ki pelje ob robu gozda, v smeri proti Gameljnam.

ogromen kup smeti me pozdravi že na začetku.
in posamezne smeti me pozdravljajo neprestano, vso pot, v vseh možnih pojavnih oblikah...
v gozdu in ob reki leži vsa packarija, ki jo človeška lenoba, nemarnost in brezobzirnost puščata tam..
postanem kar malo žalostna.

vseeno začnem iskati primeren prostorček.
hm. zanimivo. povsod sami moški. in to nagi moški.
prav nič mi ni jasno. kje so ženske? ali pari?
grem dalje in naletim na tri oblečene ženske (mislim na kopalke, nič zgoraj brez,
vse zakrito)
optimistično iščem dalje..z namenom, da najdem prostorček kjer bi se sončila kaka gola ženska, da se ji pridružim, da ne bo(va) osamljena(i)..

po poti srečujem moške, ki korakajo sem in tja, kot da so v ljubljani na Čopovi s prav posebnim namenom, ne pa v samotnem gozdu, kjer nimaš za pod milim nebom kaj počet:)

zaštekam da je vsaj polovica teh moških -gayev; petina, mogoče šestina normalnih, ostali pa so vemo kaj-ff ali onanisti (ne vem ali se tako reče, saj vemo na kaj mislim kajne?)

včasih, pred leti, ko sem bila še mlajša in imela več energije, bi mogoče lažje preživela takšno sceno, ampak danes- hvala lepa ljubavi, ne da se mi s tem ukvarjat in jo uberem po potki nazaj proti avtu.
spotoma srečujem dva moška, prehiti me enkrat en in počaka malo naprej v grmovju...potem pride mimo drugi in se postavi nekaj metrov stran od njega...in to se ponovi 3x..
madonca, a imasta jezik ali kaj?? pa dajta se že zmenit enkrat no:)

približam se še reki in sem zgrožena še 1x.
umazana, ljudje božji, naša reka Sava je pri črnuškem mostu ena navadna packarija zeleno rjavkaste barve. kamenje in dno reke so rjavkasti, zasluzeni, zelenkasto neprijazni:(
ob parkirišču naletim na tablo, s katere me republika Slovenija opozarja, da je kopanje v tej reki zdravju nevarno. nič kaj obetavno, da te država svari pred tem.
oz. življenje v tej državi je potemtakem mogoče tudi zdravju nevarno :) ):

in odpujsala sem domov:)

nekaj samo za ženske...

Janet Street - Porter pravi in jaz se ji pridružujem:

ŽIVLJENJE JE ZA POPIZDIT PREKRATKO :

da bi travmirala, ker si starejša od štirideset let, brez prijateljev in denarja

da bi zapravila sto evrov za obrazno kremo

da bi se tlačila v obleke številka 36

da bi kuhala kot mojstri na televiziji

da bi verjela vsemu, kar ti rečejo moški

da bi se pogovarjala s puščobami

da bi ga preživela v eni sami dolgočasni službi

da bi zapravljala denar za nobel toplice

da bi ti kdo zapovedoval, kako naj si opremiš dom

da bi bila sužnja mode

da bi si postavljala pravila, ki se jih ne moreš držati

BRAVO JANET!!

prosim poslušajte...

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete dajati nasvete, niste storili, kakor sem vas prosil.

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete razlagati, da narobe čutim, teptate moja čustva.

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa se pričnete truditi, da bi mi pomagali rešiti težavo, mi s tem ne ustrežete, pa naj se vam zdi to še tako čudno.

POSLUŠAJTE!
Samo to vas prosim, nič ne recite in nič ne storite, samo poslušajte me.

Saj lahko skrbim zase.

Nisem nebogljen. Malodušen in omahljiv, to že, vendar ne nebogljen.

Kadar storite kaj namesto mene, kar bi lahko ali moral storiti sam, prispevate k razvoju mojih bojazni in nezmožnosti.

Če pa sprejmete dejstvo, da čutim kakor čutim, četudi je še tako brezumno, vas lahko preneham prepričevati in usmerim svojo pozornost na to, da bi razumel, kaj se skriva za mojimi brezumnimi čustvi.

In ko postane vse jasno, je odgovor na dlani in mi vaš nasvet ni več potreben.

Brezumna čustva postanejo razumljiva, če ugotovimo, kaj tiči za njimi.

Molitev včasih nekaterim pomaga prav zato, ker je Bog nem, ker ne svetuje in ne poskuša ničesar urejati.

Bog samo posluša in nas pušča, da si pomagamo sami.

Zato vas prosim, poslušajte. Prisluhnite mi.

Če pa že hočete kaj reči, počakajte malo, da pridete na vrsto…… in takrat bom jaz tisti, ki bo poslušal vas.

neznani avtor

življenje je lepo...

...če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš!!!

"mi je pa čisto vseeno!!"

...mi je odgovoril sosed, ko sem ga nežno opomnila, da mu ni treba rabutati sosedovih sliv, ko pa sta naši dve slivi tako polni, da se veje kar lomijo.

takrat mi je prišlo!!!
aha; zdaj vem, kaj me že tako dolgo moti na temu človeku - njegov nonšalantni odnos do sosedov in do ljudi nasploh..in ne samo do ljudi, tudi do stvari, do okolice, hiše, narave..

popolnoma vseeno mu je za vse!

kako je lahko nekomu tako vseeno?

to mi ni jasno.

ko pa meni vendar ni!!

vsake toliko pride na masažo kak človek, ki mu je tudi popolnoma vseeno kdo sem in kako se potrudim pri delu.

vsakomur, ki pride prvič, sežem v roko.

takšni ljudje mi nikoli ne pogledajo v oči.

in na koncu niti vljudnostno ne poklepetajo.

za njih sem samo nekakšno živo orodje, ki jim opravi določeno storitev.

in ker meni ni vseeno, se prav tako potrudim tudi pri njih.

na začetku sem se skorajda še bolj, ker sem na vsak način želela "izsiliti", da me opazijo in na nek način priznajo kot osebo.

sedaj tega ne počnem več.

posebej taki moški imajo neko zelo "grdo"navado; in sicer, da mi denar kar vržejo na mizo, brez tistega občutka zahvale, brez odnosa do denarja in do mene, tako - prav filmsko - kot moški ki plača uslugo prostitutki, obenem pa mu je figo mar zanjo in komaj čaka, da odpeketa drugam!

in sedaj vidim poanto:motijo me tisti, ki jim je figo mar za vse okoli sebe, vključno zame seveda.

ker jaz sama nisem taka. ker občutim ljudi, njihove rane, ker želim zdravja, napredka za vsakogar...

ker občutim živali in njihove bolečine in ker občutim naravo in njena neravnovesja..

ker bi želela vsem pomagati; ker v nespameti menim, da lahko komurkoli sploh pomagam, da sem neznansko pomembna in potrebna!!

sem pomembna in sem potrebna svetu, vendar ne za vsako ceno.

in ta cena je moje mesto v svetu; mesto kjer se počutim dovolj varno in zanesljivo, da lahko dajem in sprejemam, da sem uravnotežena.

da ne mislim, da se moram povsem razdajati in biti povsem na voljo.

ne.

povsem razdajati se; pomeni, nič ostati zame.

in nič ostati zame; pomeni, nemogoče delovati tako na dolgi rok!

zato me moj dragi sosed najbrž uči, da je treba biti predan samemu sebi, da v tem ni nikakršnega greha!

naj živijo dobri sosedski odnosi:)

dubrovnik in jaz

med nama ja neka tajna veza, ki je z razumom ne znam obrazložit.
je privlačnost, dober občutek, občutek že videnega...doživetega, ljubeč občutek.
z veliko radostjo se vedno vračam v Dubrovnik in Mline in vedno imam solze v očeh, ko odhajam.

gospa Joži

Pred nekaj dnevi sem se vrnila iz Dubrovnika oz. Mlinov.
Vtisov je še preveč, zato bom danes pisala o nečem čisto drugem!

Že nekaj let živim v prekrasni starejši vili...in v sosednji hiši je živela starejša gospa-Joži po imenu.

Bila je zares čisto posebna ženska.
Kadila je kot Turek:), se veliko sprehajala po Šiški in komunicirala z vsakomur, ki je bil pripravljen si vzeti nekaj minut..in čisto naravnost in odkrito ti je povedala kaj jo moti ali kaj bi bilo dobro postoriti okoli hiše npr..in nihče ji ni tega zameril.
Vsakič, ko sem bila zunaj ali delala kaj na vrtu, me je pozdravila, spregovorila kaj o sebi, me povprašala kaj počnem ali kje sem bila!!
Vedno nisem bila razpoložena za klepet ali za poslušanje in sem včasih komaj čakala, da konča in se jaz lahko posvetim svojim opravilom.
Imela je zelo lep, malce globok glas (najbrž od cigaretov) in imela sem jo za zelo družabno osebo.
Včasih je pripovedovala o svojem življenju, ni ji bilo posejano z rožicami in na starost se je mogoče kdaj počutila malce osamljeno (sem začutila), nekako je bila del mojega življenja in življenja vse soseske.

Ko sem se lani junija vrnila z morja, zvečer okoli 22-ih, je bilo nenavadno veliko ljudi zunaj- pri železniškem prehodu za pešce, ki je 50 metrov stran..seveda sem bila radovedna kaj se dogaja in se približam in vprašam kaj je?
Joži je umrla, pravijo.
Kako umrla?
Vlak jo je povozil.
Kako vlak jo je povozil? Nemogoče!
Po nesreči?
Ne, samomor je naredila.
Ne morem verjet, Joži naredila samomor??!!
Ma ne, to bo sigurno pomota, Joži že ne bi nikoli naredila samomora!!
Je, ja.
In tako je naša Joži odšla in nas vse, ki smo jo poznali, pustila odprtih ust in presenečenih obrazov.

Pred približno 20 leti je naredil samomor moj partner-oče mojega sina.
Kaj preživljajo svojci samomorilca, vedo le oni, vemo le tisti, ki smo to že doživeli!
Eden izmed glavnih naukov, ki sem jih zelo močno takrat začutila je:

DA JE POMEMBEN SAMO ČLOVEK!
V naših življenjih so zares pomembni samo Ljudje!
Nič drugega tako zelo.
In seveda mi sami!

Včeraj zvečer sem delala na vrtu in sem kar slišala Joži, kako mi čez ograjo kliče: Kaj delaš? Kje si bla na morju, da si tak črna?
Pogrešam gospo Joži.
Naj ji je tam, kjer je--lepo!
Nasvidenje Joži!

dalmacija me čaka...

...dragi moji...zato jutri na pot!

V Mline, čudovit kraj, ki leži ravno na pol poti med Dubrovnikom in Cavtatom!

Zame čarobni kraji, verjamem, da jih poznam iz prejšnjih življenj!

Dalmatinka, dalmatinka...

telo

Prejšnji teden sem si kupovala bele kopalke.

Med pomerjanjem v mali kabinici z umetno svetlobo sem se, ko sem se pogledala v ogledalo, kar zdrznila, kajti moje telo v belih kopalkah in še belo, nezagorelo - je bilo podobno tistim telesom iz revij, ki prodajajo magična pomagala za hujšanje in sicer s podnapisom _prej_ (mišljeno neugledno, malce zavaljeno, malce celulitno telo pred uporabo čarobnega sredstva za odpravo vseh teh nevšečnosti:)

Oblečeno je moje telo še kar o.k. se ne vidi, se skrije in še pred mano se je skrivalo:)
Pri delu dnevno prihajam v stik s telesi (praktično že zadnjih 10-12 let) in nekako sem se naučila prepoznati človeka preko njegovega telesa, prepoznati njegov način življenja, mišljenja, čustvovanja...

Obleka nas na nek način zavaruje pred svetom, ne le na fizični ravni, temveč tudi na emocionalni, racionalni..
Skrije vsaj del tistega, česar ne želimo deliti z drugimi in vzpostavi približno obliko, ki jo želimo pokazati drugim.

Globoko v sebi smo vsi občutljiva bitja, ki jim ni vseeno kako nas svet dojema in ki nam pozornost in ljubezen bližnjih pomeni veliko več, kot smo pripravljeni priznati.

Ko sem prišla domov, sem svoje telo pozorno pogledala v ogledalu.
Na njem se vidijo vsi tisti dolgi zimski večeri neproduktivno preživetega časa pred televizorjem z vsemi sladkimi dobrotami s katerimi sem se tolažila, ker si nisem upala polno živeti vseh svojih želja!

"Oprosti mi, moje prekrasno telo, ker se še vedno tako mačehovsko obnašam do tebe.. ti pa me prenašaš, mi omogočaš okušati radosti in lepote življenja..vztrajno in potrpežljivo predeluješ vse kar vnašam vase in za kar vem, da ni najbolj koristno zate.. "
Kar druge učim..se moram sama naučit!

Danes moje telo šteje 45 let.
Za to, da sem na tem kraju in v tem času se zahvaljujem svojima staršema..mami, ki se nahaja nekje v svetlobi..Hvala ti za vse.. in očetu, ki je v domžalah, prav tako Hvala za tvoj delež!
Vem, moja duša ne šteje let in je neskončno mlada in neskončno brezčasna!

Tiste bele kopalke sem pa vseeno kupila:)

še malo angleščine:)

On this day of your life, dear friend, I believe God wants you to know.......

that nobody needs your help.

I know, I know...this is a difficult one. But it is true.

Yet this does not mean no one wants your help, or that noone could use your help.

It simply means the thought that another Aspect of Divinity is powerless without you is inaccurate.

Do not do something, therefore, because you think someoneelse needs you.
That only builds resentment.

Do whateveryou do as a means of deciding, declaring, creating, and experiencing who you are--and who you choose to be.

Then you will never feel victimized, powerless, or without choice.Yes? You see how simple it all is?
Get out of victimhood.

Love, Your Friend....Neale Donald Walsch

ne meči kamna v ogledalo, če ti slika ni všeč

Pred časom sem občutila, da me je oseba, ki mi je bila zelo dolgo zelo blizu, diskreditirala kot osebo.

Zelo sem se počutila prizadeto in ranjeno.

Želela sem, da je ta oseba nekako kaznovana ali pač naj ji bo poplačano za to mojo rano..

Čustva in ego so odreagirali.

Nato sem dolgo razmišljala o tem dogodku in o skupni zgodovini s to osebo.

Prišla sem do zaključka, da reakcije te osebe nimajo prav veliko z menoj, pravzaprav so čisto njena zadeva, s katero se mora sama spoprijemat; kot se moram jaz spoprijemat z reakcijami nanjo.

Moja reakcija na nekoga je povsem pogojena z mojo osebno zgodovino, izkušnjami, ki jih imam, spomini, prepričanji in vsem kar sem in kar nosim s seboj..

Podobno kot bi nekoga gledala skozi prav posebna, edinstvena očala narejena iz vsega tega kar sem prej naštela.

Zato je zelo hitro vsaka taka reakcija na drugega - sodba - ki zna biti neutemeljena in prejudicirana.

Moja vrednost se ne meri z besedami in mnenji druge osebe o meni!!

Prav tako to velja za vsakega drugega človeka!

Moja vrednost je odvisna samo od tega koliko jaz sama vrednotim in spoštujem samo sebe.

Nikogar izven mene ni, ki bi me lahko cenil in spoštoval bolj kot to zmorem sama.

In nikogar, ki bi me ljubil in oboževal bolj kot se ljubim in obožujem sama!

Tako je in naj bo!

Amen!

30-ta obletnica valete

Včeraj sem prišla domov zjutraj ob šestih.

Meglice so se dvigale nad travniki in gozdovi in jutro je prebujalo življenje okrog nas.

Ko sem odhajala s celonočnega srečanja in druženja, ki se je pričelo prejšnji večer ob osmih; mi je bilo srce tožno in malce žalostno.

Nekaterih sošolcev nisem videla 30 let, večine 10 let, nekaterih pa še nikoli od takrat, ker jih tudi tokrat ni bilo.

Srečanje je bilo nabito s čustvi in starimi spomini, ki so privreli na dan..

Nekako smo vsi za ta večer spet postali razposajeni in brezskrbni kot tedaj, ko smo bili otroci..

In tudi sebe sem spet dojemala kot mlado osebo pred katero je čudovito življenje in katera ni doživela vsega tega kar pač sem.

Vse te ljudi sem zapustila in se preselila v Lj. in praktično nisem vedela kaj se s kom dogaja in v kaj ali koga smo se spremenili?!

Toda v bistvu je vseeno kaj se nam je zgodilo, otrok v nas je ostal otrok..

Kot da bi za eno noč izstopila iz sveta in življenja, ki ga živim in se povrnila v neko navidezno preteklost, v kateri je bilo mogoče še čisto vse in pričakovanja in želje še niso bili okuženi z razočaranji in bolečinami..

In spet sem se naučila nekaj o sebi, ko sem opazila, da na sošolca, ki mi je pral živčke že takrat, še vedno reagiram podobno kot sem - no takrat sva se malce "zravsala":) sedaj pa sem ga morala malo okregat, ker je pač še vedno bil tak! Oprosti Andrej :)

Ampak tudi jaz sem očitno ostala taka, ker se moje sprejemanje nesprejemljivega še vedno uri in utrjuje!

Drug sošolec mi je pokazal, da še vedno ne živim povsem polno in celovito svojega življenja, čeprav se nisva videla ves ta čas! Hvala Tadi!

Vse premalokrat si dovolimo biti sproščeni, neobremenjeni in odprti za vse - kot so otroci, zato sem se namenila te trenutke oživljati pogosteje!

Preresno se jemljem - o! :-)

Življenje je oder, je "pogruntal" že Shakespeare!!

povej mi kaj ješ in povem ti, kdo si

...je napisano na prvi strani knjige Divja hrana avtorja Daria Cortese.

Danes sem bila na njegovi 6 urni delavnici spoznavanja užitnih samoniklih rastlin, mimo katerih običajno grem brez pozornosti ali pa jih vztrajno podim in odstranjujem iz svojega vrta.

Zares neverjetno kaj vse ljudje lahko jemo in ima poleg vsega še zvrhano mero rudnin,vitaminov,beljakovin..in raste po bregovih, mejah, gozdovih in kot plevel po vrtovih!!

čemaž, plešec, regačica, kopriva, dežen, hmeljevi poganjki, luk, smrdljivka, metlika....

"Pridelano" brez pesticidov in umetnih gnojil. Natur!

Nabrali smo polno košaro tega"šavja":) katerega smo narezali, zmešali s skuto in slastno pojedli namazano na debelo na kruhu.

Okus je bil izvrsten, poln in zelo nasiten. Nekaj malih koščkov kruha s tem namazom me je nahranilo kot bi pojedla celo kosilo.

nekaj o moči ljubezni

Ni vrat, ki jih dovolj ljubezni ne bi moglo odpreti.

Ni prepada, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo premostiti.

Ni zidu, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo podreti.

In ni greha, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo odkupiti.

Ni pomembno kako globoko tiči težava.

Kako brezupen je pogled nanjo.

Kako zapletena je zmešnjava.

Kako velika je napaka.

Zadovoljivo spoznanje ljubezni razkroji vse.

In če bi mogli dovolj ljubiti,

bi bili najsrečnejši in najmogočnejši človek na svetu.


Emmet Fox

nedelja v maju

meni ljubo sproščanje

masaža in utrujenost

Kar nekajkrat v zadnjem času so k meni na masažo prišli ljudje s kronično utrujenostjo in izčrpanostjo-obeh spolov.

Po mojem laičnem mnenju je bila stopnja stresa pri teh osebah tako velika, da bi nujno takoj morali prenehati delati ali delovati na način, ki jim je ta stres povzročil.

Kot sem opazila, tega (še) niso storili.

Zaskrbljujoče je tudi zdravstveno stanje nekaterih od teh ljudi, kajti njihova telesa dobesedno prosijo za počitek, izstop, odmor..

Zavedajo se tega, vendar so tako zelo vpleteni v nek film, da jim je odvrteti se ven, naravnost nemogoče!!

Dejstvo, da pridejo na masažo, kaže da želijo nekaj spremeniti, da so naredili vsaj prvi korak na poti do "normalnega" stanja.

Taka pot ima seveda kar nekaj korakov in samo masaža ni dovolj, samo telesno sproščanje ni dovolj..

Dobro je iti vase, vzeti si čas za premislek o sebi in svojem življenju..

O vzrokih, ki so pripeljali do kronične utrujenosti in izčrpanosti..

O tem, kje na poti smo pozabili nase in si dovolili, da smo šli preko sebe, da smo sebe, svoje potrebe in želje postavili na drugi tir (včasih celo na zadnji tir).

Kadar imam več masaž, postanem tudi jaz utrujena in zelo hitro se to pozna pri mojem delu-ne morem se popolnoma posvetiti osebi, ki jo masiram.

Takrat nisem več 100% prisotna, ker moje telo prosi za počitek, ker me bolijo roke ali hrbet in utrujen človek ne more dobro masirat drugega utrujenega človeka:)

Zato pazim nase in na svoje telo, kajti največ drugemu lahko dam takrat, ko sem sama v najboljši formi.

In mislim, da to načelo drži za vse nas.

Pazimo nase, saj nihče drug ne bo na nas (razen naših mam, če jih še imamo:)

moja roža

zrasla z mojo malenkostno pomočjo (v zemljo sem položila koreniko)
me radosti, kadar jo pogledam; letos prvič cveti!

zgodba,ki ni prijetno čtivo

...nekoč je živelo dekletce.

imelo je brata in sestro, očeta in mamo.

to dekle je bilo najstarejši otrok.

mama in oče sta drug drugega vse prej kot ljubila. deklica nikoli ni videla ljubeče geste med njima ali slišala prijazne besede med njima.

prepiri, očitki, pretepi, grožnje...

oče je bil strog, nepopustljiv,tiranski.

njegove kazni so bile normalna zadeva, fizične.

mama je bila precej zaposlena in prevečkrat so bili otroci sami z očetom.

to dekletce je svoje otroštvo preživelo v nenehnem strahu.

kaj in kako bo naredila, da ne bo užalila atija? česa ne sme storiti?

kaj se bo zgodilo, ko bo opazil, da je zopet zamudila, razbila krožnik, ni pomila posode, ni zakurila peči itd....

v njegovi prisotnosti si sploh ni upala govoriti. komaj je dihala, tiho kot miška, da je ne bi opazil in zopet našel kaj s čemer ne bo zadovoljen!

mama je bila prijaznejša, ampak vedno zelo zaposlena. dekletce je videlo, da je obremenjena in si je ni upalo motiti.

nikoli v otroštvu ni upalo izražati svojih želja - povedati kaj si recimo želi za rojstni dan!

njena velika neuresničena želja so bile kotalke.

kovinske z usnjenimi rdečimi pasovi, ki so se privezali s trakci.

njena sošolka jih je imela in dekletce si je večkrat sposodilo te čudovite kotalke in neizmerno uživalo v kotalkanju po vasi.

ko je tisto leto prišel njen rojstni dan, je upala in hrepenela, da bo mama le uganila njeno željo in ji podarila te kotalke.

nak. nič od kotalk.

seveda mama ni mogla vedeti, kako silno si je dekletce želelo teh kotalk.

ko je bila deklica v sedmem razredu, se je mama končno ločila od očeta, pa muk še ni bilo konec,

saj niso imeli kam iti; pa so šli narazen-mama v ljubljano, otroci pa k stari mami.

stara mama in teta s sinom so bili super ljudje, ampak mame niso mogli nadomestiti.

tako je dekletce občutljiva najstniška leta preživljala spet precej prepuščena sebi.

ko je bila v drugem letniku srednje šole se je družina zopet sestavila in zaživela skupaj.

tudi to ni dolgo trajalo, kajti v tretjem letu gimnazije se je dekle neskončno zaljubilo v moškega, ki je bil 15 let starejši od nje in je bil vse kar njen oče ni bil.

obojestranska zaljubljenost. velika.

in kmalu sta zaživela skupaj. in tudi sinka je rodila čez kako leto ali dve..

in ostala sama s sinkom, ko je le-ta imel štiri leta.

in tako nadaljevala svojo pot...

gremo sedaj v osrčje zgodbe.

enormno velik strah pred očetom in želja da ugodi vsem njegovim muham in zahtevam, da le ne bi bila tepena, da bi ji nekoč morda pa le namenil košček pozornosti, ljubezni, prijazen pogled, toplo besedo - vse to je pripomoglo, da je vseskozi iskala pozornost moških. iskala je očetovo priznanje, biti ljubljena in spoštovana hči in dekle, ženska. iskala tam, kjer je ni mogla dobiti.

to česar ji ni dal oče, ji pač nihče drug ne more več dati.

in njena želja biti najboljša, biti boljša od drugih žensk, biti nenadomestljiva, je posledica neopaznosti in nepriznanosti v otroštvu.

vse je naredila, kar je lahko in kar ji sploh ne bi bilo treba, pa je le redkokdaj kdo opazil, jo pohvalil, jo objel...oče sploh nikoli.

bila je prepričana, da ni nič vredna, da je nepomembna, da nič ne zna in ne ve in da mora govoriti le kadar je vprašana..

da je ena velika bleferka in da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, "pogruntali" in videli kakšna nula je v resnici..

po drugi strani pa je v njej zrasel negativni jaz, ki se je hotel izkazati in je živel svoje življenje neodvisno od drugih, saj je gradil na vseh prej naštetih predpostavkah.

po eni strani ogromen občutek manjvrednosti, po drugi pa umetno ustvarjen občutek večvrednosti, ki sta se izmenjavala dolga leta.

in velik strah pred ljudmi. to se ne da povedati koliko je bilo tega strahu!
in nezaupanje tako do žensk, kot do moških.

veliko let se je dekle ukvarjalo z odpuščanjem očetu in mu tudi odpustilo.

niti na misel ji ni padlo, da je potrebno odpustiti tudi mami.

ker se dekle ni zavedalo, da je jezna nanjo, ker ji ni nudila zaščite pred očetom (čeprav je vedela kakšen je).

če ste zdržali brati do sem, svaka vam čast:)

in ko se je začela ukvarjati še z odpuščanjem materi, se je njeno življenje zares začelo spreminjati.

in spreminja se še naprej.

danes pa je bila njena samopodoba spet na preizkušnji.

od osebe, ki ji je nekoč bila zelo blizu, je slišala te neprijetne besede: da je vzvišena, dušebrižnica, zamerljiva še bolj kot navadni smrtniki, da deluje neiskreno in se dviguje nad navadne smrtnike!

zabolelo je, zaskelelo.

nekaj v njej še ni pozdravljeno.
še obstaja rana, ki se mora zaceliti.

trdno sem prepričana, da ni naključnih ljudi v našem življenju.

in da tam od kjer pridemo na zemljo, sami izberemo svoje starše, prijatelje, pravzaprav da se vzajemno izberemo.

da si bomo pomagali in izboljšali kar je namenjeno izboljšati!

bodite hvaležni tistim, ki vam ubijajo pričakovanja!
ta stavek sem slišala kar nekajkrat v zadnjih mesecih.

kamnita lepotica

da mi je stati na tej skali z galebom na roki

svetovna kriza je odlična novica

Včeraj sem bila na dveh diametralno nasprotnih predavanjih.

Prvo je trajalo kar celo dopoldne v obliki seminarja za nove podjetnike, ki ga organizira obrtna zbornica. 

To ni bilo prvo tako predavanje, ki sem se ga udeležila, zato sem opazila kako so se stvari začele ponavljati in kako pravzaprav nisem zvedela skoraj nič novega, razen nekaj osnovnih tez o prodaji.

Drugo pa je bilo predavanje Rajka Škariča z naslovom: Svetovna kriza je odlična novica (www.zazdravje.net) . To predavanje me je resnično dregnilo pod rebra in mislim, da vsaj malce prebudilo moje zaspane čute.

Medtem, ko se v svetu in pri nas dogajajo močne spremembe, ki bodo preoblikovale strukturo našega načina življenja; naši teoretiki in praktiki še vedno ponavljajo stare floskule, ki so mogoče delovale pred leti in desetletji, sedaj pa ne delujejo več.

Kako prodati več in več? Kako biti boljši in prodornejši od konkurence? Kako ustvarjati nove in nove potrebe po naših proizvodih in potem prepričevati kupce, da smo najboljši, da je naš proizvod edinstven in da bodo na slabšem, če ga ne bodo kupili oz. koristili??!!!

Prav slabo sem se počutila ob vseh teh besedah!!

Na drugi strani pa zvečer poslušam Rajka o vzrokih za globalizacijsko (ste opazili, da se besede globalizacija skoraj nikjer več ne sliši?) manipulativno obnašanje, ki nas je vse privedlo do sem kjer smo in za kar smo prav vsi soodgovorni? Kupujemo, kupujemo, kupujemo...

Vse kar je le dovolj poceni, četudi tega ne potrebujemo. Vse za kar so nas prepričali, da potrebujemo- vsakih nekaj let nov avto, vsakih deset let novo pohištvo ali kuhinjo, nove znamke mobilnikov,ki premorejo funkcije, ki jih še vedno nisem razvozlala, dlančnikov, novih prenosnikov, mp3-jev itd.. in kdo vse to dela,proizvaja? Naši delavci sigurno ne.

So to mogoče 10 letniki na kitajskem,v vietnamu, kambodži, indoneziji in tam nekje bogu za hrbtom?? 

Daleč od oči,daleč od srca.

 Se zavedamo tega?

In naš delavec propade. Naše odlične tovarne se zapirajo.

 In zato naš kupec naenkrat ne more več kupovati vseh teh izdelkov. Je na cesti. Se mora orientirati na preživetje.

Panika. In ponudijo subvencije za nakup novega avtomobila!

 Da se krogotok ne pretrga, da bomo lahko kupili avto, ki ga v resnici ne potrebujemo, da bo ves avtomobilski lobi imel delo. (Menda je narejenih dovolj novih avtomobilov za naslednjih 10 let.)

Ko si brez službe, ti naenkrat nov avtomobil ni več prioriteta. Novo pohištvo nevažno. Nov tip mobilnika nepotreben, prav tako ves ostali larifari,ki so ga polne naše reklame.

Kaj postane pomembno?

Prehrana. 

Preživetje.

In zato je svetovna kriza odlična novica!

Ker bo preusmerila našo naravnanost od nebistvenega k bistvenemu.

In mislim, da nihče ne bo ostal neprizadet, vsakogar na tem planetu se bo dotaknila.

Dotaknila globoko v sebi.